Pretekli teden smo si lahko na javni televiziji ogledali oddajo Ekstravisor z naslovom “Tranzicija družbenega v zasebno”, ki je v sklopu 30. obletnice odcepitve Slovenije imela namen “razgaljati” temne plati tranzicije.
Kljub za četrtkovski večer presenetljivo korektnim novinarskim prispevkom, ki so skušali shematično orisati različne privatizacijske mehanizme, je podmena celotne oddaje, z bizarno izbranimi gosti v studiu (denimo Gregor Golobič, ki je debelo uro branil lik in delo Janeza Drnovška), slonela na predpostavki, da je privatizacija nekaj, kar naj bi “navadne državljane” obogatilo, če bi le bila zastavljena na pošten način.
Privatizacija pač ne more biti pošten proces, saj sta v njenem temelju politična in ekonomska razlastitev delavskega razreda. V Jugoslaviji je bil vzpostavljen režim družbene lastnine in samoupravljanja. Tovrstna ureditev je bila sicer že v Jugoslaviji predmet številnih sprememb in reform. Od državno-administrativnega centralnoplanskega sistema, prek postopnega uvajanja tržnega socializma (ki je rezultiral v okrepljeni moči bank in poslovodskih struktur) do zadnjega poskusa ohranitve socialne kohezije z reformami z začetka 70. let.
Večne reforme pa niso uspele zajeziti moči družbene skupine direktorjev in tehnokratov, nosilcev liberalnih in nazadnjaških idej, ki že konec 80. let prejšnjega stoletja pridobijo upravljavske pravice v podjetjih in s tem, po slabi polovici stoletja, ponovno uvedejo kapitalizem na jugoslovanskih tleh.
Reakcionarna opozicija in oportuni elementi Zveze komunistov te procese le še poglobijo. Delavci – svobodni proizvajalci – tako postopoma izgubijo vsakršno pravico upravljanja s premoženjem, ki so ga sami ustvarili. Delavcem in delavkam ni bilo usojeno, da postanejo delničarji podjetij, ki so jih zgradili. Na njihove premoženjske pravice so prežali rdeči direktorji.
A tudi, če bi se zgodovina odvrtela drugače in bi po zgledu marginalnih tujih modrovalcev dobili denimo ESOP-e (ameriški sistem delavskega delniškega so-lastništva), je prav dokončno zakoličenje tržnih principov, s tem pa odprava dogovorne ekonomije, tisto, kar bi taiste delavce/delničarje pognalo v prostotržno bitko brez dna. Svoje mikro deleže bi odprodali zaradi pretvorbe v potrošne dobrine, saj bi morali sami sebi zniževati mezde, če bi želeli ohranjati konkurenčnost podjetij na mednarodnih trgih.
Izgubljenega družbenega bogastva torej ne moremo meriti le z donosnostjo PID-ov (pooblaščene investicijske družbe; zasebni privatizacijski skladi) ali prezgodnjo prodajo notranjih delnic. Delavsko upravljanje in na tem utemeljeno gospodarstvo sta namreč splošno blaginjo postavljala pred profite posameznih poslovnih enot. Iz unikatnega poskusa, ustvariti družbo po meri človeka, smo tako bili vrženi v krutost globalnega tržnega gospodarstva.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega