Saro Hamed Elkarnavi, 10-letno deklico iz Gaze, in njeno družino je izraelska genocidna vojska ubila le nekaj dni, preden bi z zborom Ahaziž na daljavo nastopila na prihajajočem festivalu Plavajoči grad. Orkester Etno Histeria se je na ljubljanskem Kongresnem trgu s sporočilom poezije Sare in njenega pevskega zbora – “Če moram umreti, moraš ti preživeti, da poveš mojo zgodbo” – in protestnim prepevanjem zavzel za konec izraelske blokade Gaze in konec morije palestinskega ljudstva.
“Če lahko tukaj in zdaj blokiramo to cesto, lahko blokiramo tudi druge ceste. Če lahko storimo to, lahko ustavimo ladje, ki v Izrael izvažajo in iz Izraela uvažajo dobrine, a ne hrane, ampak stroje za uničevanje. Ali smo dovolj pogumni, da zaustavimo gospodarstvo, da ustavimo kapital, da premagamo strah pred milijarderji in jim preprečimo ukazovanje, kaj lahko počnemo? Ali nas je strah tega? Nas je strah zakona? Naj nas ne bo strah! Bodimo uporni! Gremo na avtoceste, gremo v tovarne, ustavimo vse. Šele ko se bo ustavilo gospodarstvo, se bodo zamislili. Prej se ne bo nihče in vse, kar nam ostane, je kričanje, vse, kar nam ostane, je protestiranje. Protesti niso dovolj, čas je za realno akcijo! Gremo probat, no pasaran.” – Matija Solce
Po palestinski ljudski pesmi in zgornjem nagovoru je okrog 300 protestnikov in protestnic na čelu z muzikanti, ki so se zbrali iz 21 držav, spontano blokiralo križišče Slovenske in Šubičeve ceste. Nato so jo po Slovenski mahnili do Čopove, vzklikajoč “Free, free Palestine” in prepevajoč ljudske pesmi in pesmi upora, kot je El pueblo unido.
S presenetljivo novostjo v primerjavi z utečenimi ceremonijami palestinskih protestov pri nas so protestne rime ponesli v prostore korporacij Mango in McDonald’s, od koder sta ju mirno pospremila policista. Še do Prešernovega trga, kjer so razglasili konec protesta, še prej pa policiste pozvali, naj prestopijo na stran ljudstva in tudi oni prispevajo h koncu genocida nad palestinskim ljudstvom.
A pesem se ni ustavila in povorka je pot nadaljevala po Trubarjevi do Mesarskega mosta, Etno histeria pa je igrala in pela, pela in igrala, širila glas o Sari, njeni in vseh palestinskih družinah, ki jih izraelska genocidna vojska pobija in strada.
Namesto polurnemu glasbenenemu nastopu, kar je bila prvotna ideja orkestra, smo doživeli dveurni protest, ki je ponudil nekaj idej vsem (palestinskim) protestom v Sloveniji:
– spontanost v govorih in dejanjih vedno premaga napiflanost tehničnih recitalov. Ta breceljevski ali zdaj solcetovski element presenečenja je najboljše zdravilo proti zaspanosti palestinskega in vseh drugih progresivnih gibanj pri nas,
– direktna akcija in konfrontacija z razrednimi sovražniki ima večji mobilizacijski učinek od ponavljajočih se in s policijo vnaprej dogovorjenih poti, poleg tega pa zmede še policijo,
– za dobro voljo protestnikov in širjenje glasu onkraj lastnega protestnega mehurčka pa poskrbi glasba, ta preprosta, tako rekoč edina univerzalna vez med ljudsko, delavsko, protinacionalistično ali protikapitalistično vsebino in ušesi prav vseh občinstev.
Okrepljeni s temi lekcijami združimo moči proti hegemoniji kapitalističnega zahoda in zločinom Izraela, kronskega dragulja ameriškega imperija. Protesti niso dovolj. Čas je za realno akcijo!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega