Sindikat Lidl, ki združuje delavke in delavce v tej trgovski verigi, se je včeraj z viralno facebook objavo javno pridružil referendumski kampanji PROTI novemu zakonu o vodah (https://tinyurl.com/3d2j48x3). Razumejo namreč, da je “odzivnost nujna, ko je govora o ključnih političnih vprašanjih, ki vplivajo na življenja vseh nas.” Poteza sindikata je naletela na množično odobravanje, a obenem se je po njem usulo z vseh strani. Predvidljivo je šlo podpornikom (in predsedniku) vlade v nos, da sindikat “zlorablja” ime podjetja za katerega kujejo dobičke.
Bolj zanimiv je bil odziv sicer deklariranih nasprotnikov Janše in njegovega napada na demokracijo. Nataša Pirc Musar je tako ocenila, da je sindikat presegel svojo vlogo “boja za pravice delavcev”. Pirc Musar sicer pogosto potegne z delodajalci (oziroma jo ti za to plačajo), tudi ko sindikati opravljajo ozko definirano vlogo, ki jo sama pripoznava kot legitimno. Velika izkoriščevalska podjetja se tako rada obrnejo na njeno odvetniško pisarno, ko je treba ustrahovati delavce, ki se poskušajo sindikalno organizirati. Tako delavke in delavci v Lidlu (https://tinyurl.com/sfkywkju) kot tisti v čistilnem servisu Aktiva (https://tinyurl.com/5pbed9aj) so v preteklosti že prejeli opozorilna/grozeča pisma iz njene pisarne s pozivi, naj prenehajo blatiti dobro ime svojega delodajalca z opozarjanjem na nevzdržne delovne pogoje in izkoriščevalske prakse. Torej, če prav razumemo: delavci in delavke naj se glede širših političnih vprašanj sploh ne oglašajo, glede ožjih sindikalnih pa naj utihnejo.
Njen in podobni odzivi pa izražajo še nekaj – zelo ozko in konzervativno razumevanje sindikalizma. “Boj za pravice delavcev” je v tem primeru razumljen kot strogo omejen zgolj na delovno mesto. Edino legitimno področje delovanja sindikata so tako pogajanja z vodstvom podjetja o delovnih pogojih, plačah in podobno. Svojo vlogo tako razumejo tudi številni sindikati. A ravno Sindikat Lidl in še nekateri drugi sindikati kažejo, da je delovanje sindikatov lahko tudi drugačno. Sindikat je v prvi vrsti politično organiziran kolektiv delavk in delavcev. In boj za kakovost življenja svojih članov ni (samo) boj za boljše plače, ampak tudi boj, ki presega posamezno delovno mesto, posamezno panogo, je tudi boj za javno dobro, kot je pitna voda. Boj proti kapitalizmu, izkoriščanju, je hkrati boj na delovnih mestih in širši politični boj.
Seveda so delodajalci in njihovi politični izvršitelji pohiteli s kritiko in oddaljevanjem od izjave sindikata. Zadnja stvar, ki jo želijo, je delavstvo, ki se izreka o zadevah družbe. Zakaj? Ker tako je delavstvo le korak stran o izrekanju glede samega upravljanja delovnih obratov in razmerjih v njih. Delodajalci prepričujejo, da se politika konča na pragu delovnega mesta, da so odnosi tekom delovnega procesa stalni in naravni, vseskozi pa so člani političnih organizacij ter sponzorji političnim procesom, ki uveljavljajo njihove lastniške interese. Nenazadnje je tudi Zakon o vodah primer tega.
Cilj mora biti organizirano delavstvo, ki bo v prihodnje lahko sprejetje za okolje škodljivih zakonov preprečilo s splošno stavko in mobilizacijo. Do takrat pa seveda velja polna podpora vsem sindikatom, ki se vključijo v referendumsko kampanjo
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega