Nedeljski referendum o Radioteleviziji Slovenija je spet uokvirjen v kulturni boj med liberalci in konservativci, kar marsikoga odbija od tega, da bi se sploh udeležil glasovanja. Nov zakon ima sicer številne težave, a ga velja podpreti. Težave RTV SLO se niso začele z zadnjo Janševo vlado, niti z Grimsovim zakonom, a je brez dvoma trenutno veljavni zakon pospešek za degradacijo osrednjega javnega medija.
Predlagatelj novega zakona, ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Levica, je kampanjo v podporo zakonu že od začetka zavil v (neo)liberalno retoriko antipolitike in obljublja, da bo novi zakon “odstranil politiko iz RTV”. Na podobni “neodvisniški” in “strokovnjaški” retoriki temelji tudi kampanja nevladnikov, inštitutov in ostalih malomeščanskih glasov.
O čem bomo sploh glasovali v nedeljo? Najpomembnejša rešitev novega zakona je, da glavni upravljavski organ RTV SLO – programski svet – daje v roke dvema skupinama:
1. (v večji meri) civilnodružbenim organizacijam; to je seveda pričakovano, saj je večji del civilnodružbenih organizacij oporišče (levo)liberalizma. Zato je pričakovano, da med predlagatelji članov programskega sveta ni nobene delavske organizacije! Prek teh organizacij se bo povečala navidezna legitimnost liberalnodemokratske “normalnosti”, hkrati pa se bo na to raven prenesel del političnega boja, a v manjši intenzivnosti, saj stranke ne bodo več trgovale z imeni tistih, ki bodo sedeli v programskem svetu.
2. (v manjši meri) zaposlenim; to je nedvomno pozitivno. In to kljub temu, da so zaposleni, predvsem novinarski oz. tisti del, ki se javno izpostavljajo, nosilci liberalne ideologije in s tem pomemben del vladajočega bloka v Sloveniji (http://bit.ly/3V5hYBu). Vpliv zaposlenih bo sprva zagotovil vsaj profesionalno kvaliteto in stabilnost priprave vsebin, ki pod trenutnim desničarskim vodstvom tragikomično nazadujeta. Predvsem pa to lahko odpre vrata za napredne sile med zaposlenimi – če se te uspejo v prihodnje vzpostaviti, in seveda preprečuje neposredne vplive strankarske politike, ki želijo predvsem TV SLO (oz. informativni program) spraviti v svoje vajeti.
Bistvo javnega medija je, da ni v zasebni lastni, torej da ni podjetje in se ne obnaša kot podjetje. Žal je trend prilagajanja in tekmovanja s komercialnim TV in radijskimi (pri slednjem sicer v manjši meri) postajami mnogo starejši in vztrajnejši. To je eden od bistvenih pritiskov, ki RTV oddaljuje od svojih nalog, ki bi jih moral opravljati kot javni medij.
RTV SLO je bil že v poznih 80. letih glas nacionalnega projekta odcepitve od Jugoslavije in restavracije kapitalizma, nato pa integracije v evroatlantski imperializem. Tudi v zadnjem desetletju je prevečkrat deloval kot tranzistor sporočil mednarodnih organizacij kapitala ali domačih kapitalistov ter managerjev kot svete in strokovne resnice. V tem smislu si RTV SLO res zasluži vzdevek “nacionalka”.
Javni RTV lahko služi javnosti, če ga ne vodi le tekma v gledanosti in posledični senzacionalizem (ki ga npr. lepo ponazarja paradna oddaja Tarča), ampak celostno informiranje, ki vključuje tudi kritične glasove, izobraževanje poslušalcev in gledalcev ter kvalitetna zabava, ki ne poneumlja, ampak skuša dvigovati kulturni nivo v državi.
RTV SLO v službi javnosti bi moral bolj poudariti svojo izobraževalno nalogo, pripravljati vsebine za vse starosti, od najmlajših do najstarejših, hkrati pa skrbeti za kvalitetno dokumentaristiko: od lastne do uvoza najboljše tuje, tudi družbenokritične. Razvijati bi moral model poslovanja, s katerim bi minimaliziral oz. odpravil vsako oglaševanje.
Predvsem pa mora javni medij dajati glas tistim, ki so izključeni iz javne sfere (torej veliki večini prebivalstva). Naloga javnega medija je demokratizirati dostop do nastopanja oz. sporočanja v javnem komuniciranju, česar RTV SLO ne počne. Hkrati pri poročanju ne bi smel slediti prisilnemu “uravnoteževanju” in vztrajati na mitu objektivnosti, ampak zaščititi ter dati glas podrejenim, zatiranim, izkoriščanim. Ne le kot žrtvam, ampak tudi kot akterjem svoje lastne usode.
Če zaključimo: politike ne smemo izganjati iz RTV SLO, ampak si prizadevati, da se nanjo v resnici vrne. Politika, ki razbija neoliberalni tehnokratski konsenz, v katerem se stališča kapitala predstavlja kot nevtralno objektivno resnico, skoraj kot naravni zakon. Vrniti se mora politika v smislu obveščanja, razprav in izobraževanja o temeljnih družbenih problemih v Sloveniji in po svetu, o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega