V Katarju od prejšnjega tedna poteka svetovno prvenstvo v nogometu. O tisočih mrtvih delavcev, škodi za okolje in dodatni komercializaciji športa, ki jih je prineslo, smo že pisali: https://bit.ly/3GDyDIa. Če so te teme pred tedni še nekako našle mesto na robovih športno-informativnih poročil, so jih sedaj iz roba žarometov popolnoma pregnali rezultati posameznih obračunov in neizvedba sramežljivih simbolnih akcij nekaterih reprezentanc v luči brutalnega obračunavanja katarskega režima s pripadnicami in pripadniki LGBT populacije.
Iz poročanja osrednjih medijev, bi lahko zaključili, da novinarske konference, kjer nogometaši pojasnjujejo razloge za neizvedbo še tako skromnih simbolnih akcij predstavljajo vrhunec napredne politične misli in prakse fuzbalerjev. Dojemanje nogometnih klubov kot klasičnih firm, od koder lastnik vleče profit, komercializacija fuzbala, popolna profesionalizacija, sprememba njegove družbene vloge in razredne strukture na tribunah, gotovo ustvarjajo okoliščine, kjer je prostor za napredno politično delovanje športnih akterjev močno zamejen. Toda zares mnogi primeri iz ne tako daljne preteklosti nam kažejo, da je takšno delovanje mogoče in ima družbeni vpliv, ki seže močno onkraj nogometnih zelenic. Spodaj vam na kratko predstavljamo tri takšne primere in vas obenem znova vabimo k ogledu naše lanske oddaje “Fuzbal: igrišče za bogate”(https://bit.ly/3ATE02f).
Nekdanji angleški reprezentant in napadalec Liverpoola, Man Citya in Leedsa, Robbie Fowler, je leta 1997, po doseženem golu proti norveški ekipi Brann Bergen, le tega proslavil na poseben način. Pod dresom je namreč namenoma nosil majico z napisom “Support The 500 Sacked Dockers” (podpora 500 odpuščenim pristaniškim delavcem). Fowler, sicer domačin iz Liverpoola, je za izkazano gesto prejel finančno kazen s strani Evropske nogometne zveze (UEFA).
Johan Cruyff, nekdanji kapetan Nizozemske in Barcelone, eden izmed revolucionarjev nogometne igre, ki je umrl marca 2016, je bil leta 1973 tik pred prestopom v Real Madrid. Za njegov prihod se je osebno zavzel fašistični diktator generalissimo Franco, tudi njegov dotedanji klub, amsterdamski Ajax, je navijal za njegov prestop v špansko prestolnico. Toda Cruyff je imel druge načrte. Zavrnil je podpis bogate pogodbe z argumentacijo, da ne bo igral za diktatorjevo moštvo. Namesto tega je prestopil v Barcelono, ki je ob njegovem prihodu zasedala predzadnje mesto v prvi španski ligi in jo popeljal do prvega naslova prvakov po 14-ih letih.
Ko je nekdanji brazilski kapetan, Sócrates, leta 1984 prestopil v italijansko Fiorentino, so ga tamkajšnji novinarji vprašali, koga od dvojca italijanskih nogometnih zvezdnikov (Mazzola in Rivera) bolj spoštuje/ceni. Njegov odgovor je postal legendaren. Dejal je “Ne poznam ju. Tukaj (v Italiji) sem, da berem Gramscija v izvirnem jeziku in da preučujem zgodovino delavskega gibanja.”
Nogomet odslikava razmerja moči v družbi. Razmerja, ki so trenutno, brez obstoja organiziranega revolucionarnega akterja, močno nagnjena v prid kapitala, ki še stopnjuje svoje napade na kolektivne prakse, med katere gotovo spadajo tudi tiste povezane s fuzbalom. Te namreč predstavljajo grožnjo družbi nepovezanih in medsebojno nesolidarnih posameznic ter posameznikov. Družbi, kjer je razvoj naprednih, socialističnih idej močno otežen. Zato je potreben naš kolektivni upor proti takšni družbeni ureditvi ter skupno prizadevanje za fuzbal in skupnost, ki bosta temeljila na družbenih potrebah in ne privatnih interesih.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega