Objavljamo krajši pregled teoretskih vprašanj o pravu in delavskem boju, ki ga je posebej za Rdečo peso pripravila sociologinja Maja Breznik.
Teoretska šola z imenom »pravna forma« (https://legalform.blog/) je nedavno proizvedla radikalno kritiko pravnega fetišizma sodobne buržoazne države. Kot pove ime, šola izhaja iz Marxove kritike ideologije človekovih pravic in iz pravne teorije ruskega marksista Evgenija Pašukanisa (bit.ly/3AHmrSG). V tem okrilju se nekateri – kot so Robert Knox, Ahmet White in Zoe Adams – ukvarjajo z delovnim pravom.
Sprašujejo se, ali lahko delavsko gibanje doseže družbeno spremembo s pravnimi sredstvi. Njihov odgovor je, da družbene spremembe ni mogoče doseči s pravnimi sredstvi: ta boj naj bi bil iluzoren, ker ne more odpraviti izkoriščanja, ki je nujno za akumulacijo kapitala in ohranitev kapitalizma. Zoe Adams pravi, da se delo bori proti kapitalu, vendar »znotraj struktur kapitalizma«. Ahmed White govori o »kapitalističnem pravu«, Robert Knox pa o ideološkosti prava človekovih pravic. Skratka, delovno pravo deluje kot »naprava za tržne popravke«, a hkrati ovira dolgoročne cilje delavskega gibanja, ki stremi k »transformativnim političnim ciljem«, torej odpravi kapitalizma.
Ni dvoma, da ta dognanja odražajo razočaranja nad pravnimi institucijami. Vzemimo primer platform (npr. Wolt ipd.), ki delavke in delavce najemajo na podlagi pogodb civilnega prava, kar je v odnosih njihove očitne podrejenosti in odvisnosti nezakonito. Fantomska “pravna država” delavk in delavcev ne zaščiti, zato jim ne preostane drugega, kakor da tožijo podjetja. Vendar je odločitev sodišč negotova kakor zadetek na loteriji. Sodnice in sodniki presojajo podobna dejstva, a si njihove odločitve vseeno nasprotujejo (gl. Kilhoffer idr., 2020). Torej, čeprav platforme temeljijo na nezakonitem odnosu, se bo izmikanje in izvijanje odgovornosti končalo z legalizacijo platformnega dela.
Drugi primer je knjiga, v kateri sta Luccio Baccaro in Chris Howell opozorila na konformizem evropskih delavskih organizacij. Avtorja sta analizirala razvoj industrijskih odnosov v petih evropskih državah od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Ugotovila sta, da se razvoj povsod giblje v smer neoliberalne institucionalne preobrazbe. Pokazala sta, da so delavske organizacije sodelovale v teh procesih in pristajale na reforme, če jih niso celo podpirale. Knjiga je sprožila ostro polemiko, ker naj bi bila avtorja prestroga z delavskimi organizacijami.
Glavni doprinos teoretikov »pravne forme«, da so pri teh in podobnih vprašanjih nepopustljivi, kot sta bila Baccaro in Howell. Njihova teoretska argumentacija pa je tale. Univerzalne človekove pravice so nesvobodne podložnike resda spremenile v enakopravne pravne subjekte, ki imajo pogodbeno svobodo. A v menjavi se soočajo posestniki kapitala na eni strani, na drugi pa posestniki delovne sile, ki je njihov edini vir dohodka. Zato dejanska neenakost postane osnova za izkoriščanje v produkciji, kjer delavec ustvari več vrednosti od tiste, ki jo dobi za mezdo. Delavcem se presežna vrednost odtuji v menjavi, kjer neodtujljiva lastninska pravica varuje lastnike kapitala.
Končni nauk teoretikov »pravne forme« je, da človekove pravice ustvarjajo pogoje za izkoriščanje delavcev. Izhod, ki ga predlagajo, je radikalen: pogoj za odpravo izkoriščanja je odprava buržoaznega kapitalističnega prava – in skupaj z njim odprava buržoazne države.
Kljub občudovanju njihove teoretske predirnosti se oglašajo dvomi. Kaj ni ravno v Kapitalu Marx opisal tovarniške zakone kot »skromno magno carto«, torej pravno zaščito delavcev pred kapitalom? Ali ni v govoru Mednarodnemu delavskemu združenju leta 1866 opozoril, da se bodo brez omejevanja delovnega časa vsa prizadevanja za emancipacijo nujno izjalovila?
Zato se moramo vprašati, kakšen je status delovnega prava. V tem primeru ugotovimo, da pravni teoretik Pašukanis delovnega prava sploh ne omenja. Teoretiki »pravne forme« so vprašanje rešili tako, da so delovno pravo preprosto izenačili s človekovimi pravicami in civilnim pravom.
Ni pa to edina rešitev. Alain Supiot nasprotno pojasnjuje delovno pravo kot radikalni prelom. Medtem ko je civilno pravo individualno, je delovno pravo kolektivno. Iz tega izhaja, da – v nasprotju z občostjo civilnega prava – delovno pravo vsebuje razredni pogled in je zato razredno pravo. Supiot nadaljuje in govori o novem tipu pravne racionalnosti in celo o novi paradigmi, ker za svoj razvoj delovno pravo potrebuje znanost. Zgodovinsko se je vzpostavilo in se razvija s pomočjo raziskav o delovnih in življenjskih pogojih delavskih družin. Zato je odnos delovnega prava do »buržoaznega prava« nujno konflikten: z njim sodeluje na ravni »pravnih argumentov«, nasprotuje pa mu na ravni »socialnih argumentov«.
Supiot pa je, podobno kot privrženci »pravne forme«, moral ugotoviti, da je delovno pravo »zakonska regulacija podreditve delavca«. A v nasprotju s teoretiki »pravne forme« je odprl možnost družbene intervencije s pravnimi orodji. Izhodišče je našel v pravnem protislovju med formalno enakopravnostjo in dejansko podreditvijo delavcev kapitalu. Po Supiotu je pravo rešilo to protislovje tako, da je avtonomnost in svobodo, ki jo je delavec zgubil s podreditvijo, kompenziralo z delavskimi kolektivnimi pravicami, kot so svoboda kolektivnega združevanja, pravica do stavke in kolektivnega pogajanja.
Tako naj bi se na kolektivni ravni vzpostavila avtonomija, ki je ni bilo mogoče zagotoviti na individualni ravni. Rezultat tega je, da delavec lahko postane svoboden in enakopraven šele, ko prebije izoliranost, se formira v politični razred, nastopi kot razred delavcev proti kapitalističnemu razredu in začne spreminjati materialne pogoje svoje eksistence.
To pa nas še ni pripeljalo do revolucionarnega delavskega gibanja. Če zavrtamo v zadnjo trditev, se odpre novo protislovje. Upoštevajoč implikacije te trditve bi lahko izpeljali sklep, da je dovolj, če samo vzpostavimo pravne pogoje, ki bodo dali čim širšo moč delovanja kolektivnim delavskim organizacijam, pa bodo družbene spremembe prišle same od sebe. To je stališče, h kateremu se nagiba Robert Knox.
Toda kolektivno organiziranje po podjetjih opredeljuje delavca z njegovo pripadnostjo delovni organizaciji, z njegovim statusom, ne pa s pripadnostjo delavskemu razredu. Zato kolektivno organiziranje še ne more prinesti razredno osnovanih družbenih sprememb. Večja verjetnost je ravno nasprotno, da se bodo razlike med delavkami in delavci povečale.
To govori proti tezi, da okrepitev kolektivnih pravic lahko sama prinese družbene spremembe, individualne pravice pa lahko prepustimo preteklosti kot odmrli ud buržoaznega prava. Če hočemo razredno solidarnost, morajo tudi individualne delavske pravice postati univerzalne, se pravi, razredno univerzalne.
Razredna solidarnost zahteva, da so delavske pravice, začenši z omejitvijo delovnega časa in enakim plačilom, za vse enake. To prizadevanje lahko ustvari dinamiko med kolektivnimi in individualnimi pravicami, ki sproži pomembne družbene spremembe. Kolektivni boj je sredstvo, individualne pravice pa premikajo meje v boju proti izkoriščanju. Oboje je potrebno, da se ustvari dinamika med osvobajajočim se človekom, ko deluje kot kolektivni subjekt, in lastnostmi tega novega človeka, ki se gradi z razredno univerzalnimi pravicami.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega