Dobra ura je simbol uspeha, mar ne? Tako vsaj razmišljajo predstavniki vladajočih razredov, ki na zapestjih nosijo ure, katerih cene sežejo tudi čez 100 000 evrov. Gospod kapitalist na svojem zapestju nosi tvoje stanovanje.
Cene teh ur so perverzne. Vendar ne za vladajoče razrede, za njih so to običajni nakupi. Zunanji znak premožnosti. Moraš jo imeti, sicer lahko na večerji, kjer spiješ butelko za 700 evrov, izpadeš bednik. Toda ekstremni luksuz, revščina, neenakost in tudi okoljska kriza so povezani: vsi so posledica kapitalističnega izkoriščanja.
Bogataški luksuz ni samo nepravičen, ampak je tudi okoljsko izjemno škodljiv. Globalno gledano je 1 % najbogatejših odgovornih za dvakrat toliko emisij CO2 kot 50 % najrevnejših prebivalcev planeta. To je skoraj 4 milijarde ljudi. Medtem ko večino ljudi prepričujejo, naj jemo manj mesa (čeprav skoraj 2,4 milijarde ljudi nima dostopa do zadostne hrane!) in reciklirajmo, bla bla bla, se ultra-bogataši za razvedrilo prevažajo z zasebnimi letali in jahtami, ki pokurijo ogromne količine nafte.
Že deset let lahko vseskozi poslušamo, kako se svetovna neenakost povečuje. Samo dobrih 2700 milijarderjev ima v lasti več premoženja kot spodnjih 60 % prebivalstva, torej slabih 5 milijard ljudi!
Kako so ti ljudje dobili tako gromozansko premoženje? Kako si lahko privoščijo plačati za ročno uro toliko kot za stanovanje v Ljubljani?
Kapitalisti si prisvajajo lep delež tistega, kar ustvarimo delovni ljudje v tovarnah in pisarnah, ki so v lasti teh kapitalistov. Prisvajajo si naše presežno delo, ki ga ne plačajo. Naš trud so njihovi profiti. Čeprav se na zunaj zdi, da smo kot delavci plačani toliko, kot ustvarimo, pa v resnici vedno ustvarimo več. Zato rečemo, da kapital izkorišča delavski razred: delo v resnici ustvari več kot je plačana delovna sila, kapitalu pa si prisvoji to razliko oz. presežek.
Hkrati pa k bogatenju prispeva še vsesplošno znižavanje davkov, ki so si ga uspeli pridobiti pri svojih političnih prijateljih v zadnjih desetletjih. Nekoč so ultra-bogatim odščipnili tudi 90 % prihodkov (pa so kljub temu ostali ultra-bogati!), danes na primer v ZDA plačajo manj davkov kot njihova tajnica. Zato je popolnoma noro, da tudi pri nas skoraj vse politične stranke govorijo o “davčni razbremenitvi”, žalostno pa to, da jih pri tem podpirajo tudi številne delavke in delavci, ki ne vidijo, da jih s tem v resnici ropajo, saj neenakost narašča, za javno dobro pa je na voljo manj sredstev.
Skratka neenakost v sodobnih družbah ima dve povezani plati: na eni strani je revščina ali nedostojno, prekarno življenje, na drugi pa perverzni luksuz bogatašev.
Vendar luksuzna potrošnja kapitalistov, ki pogosto izpade že kot norčevanje in perverzija, ni najhujši greh bogatih. Ti ljudje, ki se kitijo z ročnimi urami za sto tisoč evrov, odločajo o našem družbenem razvoju, odločajo, kako bomo živeli. Oni odločajo, kaj se bo proizvajalo, za koga in koliko. Oni odločajo, koliko bo zaposlenih, kakšne bodo plače. Veliko besede imajo pa tudi pri tem, kako bo delovala država: koliko bo socialnih storitev, kakšni bodo davki in koliko bo šlo za pokojnine.
Je vse to res nekaj, na kar lahko pristanemo??
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega