Dobrobit tistih, ki niso premožni lastniki nepremičnin, podjetniki ali del politične elite, je v veliki meri odvisna od kvalitetnih in dostopnih javnih storitev. Prav javni vrtci, šole in domovi za starejše so dejavniki, ki v največji meri prispevajo k splošni enakosti v družbi pa tudi enakosti spolov, saj ženske razbremeni reprodukcijskega dela. Ključno je za zagotavljanje javnega zdravja. Javni promet nima ne le pozitivnega okoljskega vpliva, ampak tudi družbenega. Prispeva k decentralizaciji in spodbuja vključenost ljudi, ki ne živijo v urbanih mestnih središčih. Prav javne storitve so dober pokazatelj, kako dobro ljudje v določenem delu sveta živijo. V prispevku, ki je pred vami, bova na podlagi videnega, slišanega in doživetega v Palestini analizirali kvaliteto življenja prebivalcev Palestine.
Kako močno apartheid vpliva na vse sfere življenja Palestincev, sva pisali že v prejšnjih palestinskih dnevnikih. In tudi tukaj ni nič drugače. Zaradi formalno nepriznane države Palestine je veliko težje vzpostaviti močno javno šolstvo, zdravstvo, promet. Javni promet ne obstaja, slednjega delno nadomeščajo taksiji, ki redno krožijo na pogostejših relacijah. Večino zgradb, ki koristijo javnosti, je odvisnih od mednarodnih donacij ali pa jih postavijo lokalni podjetniki. Meniva, da je prav izjemno šibek (ali na mestih celo neobstoječ) javni servis odgovoren za to, da je dobrobit posameznika v največji meri odvisna od njegove družine. Ko postane družina edina blazina, na katero se lahko posameznik nasloni, se neenakosti povečajo.
Po kemoterapijah peš čez kontrolno točko
V Birzeitu smo si ogledali njihov edini javni zdravstveni dom, v katerem je zaposlena ena zdravnica in tri medicinske sestre, skrbijo pa za kar celoten Birzeit s širšo okolico, kar pomeni približno za 15 000 ljudi. Gradnja novega, ki nastaja na nekoliko bolj oddaljeni lokaciji, saj je cena zemljišč tam nižja, je trenutno še v povojih. Kot je povedala zaposlena v zdravstvenem domu, jih večinoma obiskujejo nosečnice in otroci, ki imajo zdravljenje brezplačno tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Lokalni prebivalci so povedali, da zdravnika obiščejo v skrajni sili in da je na splošno zaupanje v zdravstvo precej šibko. Zdravnica je še dejala, da zaradi slabe kvalitete živil Palestinci najpogosteje trpijo zaradi pomanjkanja hranil, predvsem vitaminov skupine B.
Če ljudje protrebujejo reševalca v Birzetu, ga morajo plačati, zavarovanje krije le rešilca iz Ramale, ki je oddaljena približno 20 minut vožnje. Kontrolne točke rešilcem otežujejo delo, saj jih včasih ne spustijo skozi, kar terja smrtne žrtve. Včasih se tudi dogaja, da morajo ljudje izstopiti na kontrolni točki in jo prečkati peš, kar je lahko tudi več kilometrov hoje. S tem problemom se soočajo tudi rakavi bolniki v Palestini, ki morajo na zdravljenje v večja mesta ali celo v Izrael.
Svojo zgodbo zdravljenja raka na dojki nam je opisala Sara, članica in aktivistka v organizaciji Dunya, ki pomaga palestinskim ženskam z rakom na prsih. Sara je dobila dovoljenje, da lahko gre na kemoterapijo v Jeruzalem. Kontrolno točko je morala prečkati peš, tudi nazaj grede, ko je bila v zelo slabem stanju zaradi kemoterapije. Povedala nam je, da mnogih kljub dovolilnici ne spustijo čez kontrolno točko. Zdravi se samoplačniško, denar pa si služi z vezenjem tradicionalnih palestinskih vezenin.
Učni načrt pod cenzuro
V Birzeitu je devet šol, štiri od tega so javne, štiri zasebne, ena pa je v lasti Organizacije združenih narodov (OZN). Obiskali smo javne šole in šolo OZN, v vseh šolah (razen zasebnih) so otroci ločeni po spolu in starosti. Dečki gredo v šolo pri šestih letih, deklice pa dve leti kasneje, saj šole za najnižjo starostno skupino deklic v Birzeitu ni.
V šoli za mlajše dečke nimajo ustreznih didaktičnih pripomočkov in niti enega otroškega igrišča ali prostora za športno in likovno vzgojo. Kot je povedala tamkajšnja ravnateljica, je kader sicer ustrezno didaktično usposobljen in si pri delu želi uporabljati tudi na primer tehnologijo, a šola nima dovolj denarja. Prostori kljub vročini niso klimatizirani, v najboljšem primeru imajo ventilatorje.
Zakon določa, da je lahko v enem razredu do 50 učencev, kar pomeni, da je pedagoško delo zaradi prenatrpanosti še toliko bolj zahtevno in težko izpolni potrebe šolajočih. Največji razred v Birzeitu je na šoli OZN, kjer je kar 48 deklic. Nasilje se še vedno uporablja kot sredstvo za discipliniranje, nekateri starši ga celo izrecno zahtevajo. Se pa mlajše generacije učiteljev slednjega manj poslužujejo.
V javnih šolah uči trenutno okrog 54 000 palestinskih učiteljev. Ob tem, da že tako ali tako nimajo nujnih pripomočkov za delo, so slabi tudi njihovi delovni pogoji. Pogosto se dogaja, da ne dobijo v celoti izplačanih že tako nizkih plač, večina javnih učiteljev nima varnih zaposlitev, številni morajo ob učiteljskem delu opravljati še druge službe. Od učiteljev se pričakuje, da na teden izvedejo kar 26 ur pouka. Leta 2016 so tako ustanovili Gibanje neodvisnih učiteljev, ki je tudi vodilo takratne proteste in stavke učiteljev v javnih šolah. Gre za najpomembnejše družbeno gibanje v Palestini v zadnjih desetletjih. Učitelji niso stavkali in protestirali samo zaradi prenizkih plač, zahtevali so še demokratično izvoljene sindikate in nasprotovali povračilnim ukrepom palestinske vlade proti stavkajočim.
Letošnje leto so stavkale tudi učiteljice na dekliški šoli, ki jo je ustanovila OZN, delno pa jo financira tudi občina Birzeit. Zaradi ustavitve financiranja šole s strani OZN več mesecev niso prejemale plače. Do tega naj bi prišlo zaradi pritiskov OZN na palestinsko vlado. To je privedlo do večmesečne stavke, posledično pa učenke in učiteljice letos niso imele poletnih počitnic, ampak pouk.
Kot smo omenili že v uvodu, je javno dobro v Palestini v veliki meri odvisno od takšnih in drugačnih donacij, kar pa posledično odnese tudi lep del avtonomije. Na dekliški šoli OZN je učni načrt še bolj strogo določen in nadziran kot v drugih palestinskih šolah. Otroci se na primer ne smejo učiti o okupaciji oziroma je ta snov izredno okrnjena in cenzurirana. Učiteljice so lahko odpuščene, če predavajo o apartheidu. Ena izmed zaposlenih na OZN šoli nam je namignila, da se resnice o izraelski okupaciji učenke učijo same. Učiteljice eni od učenk namignejo tematiko in jo prosijo, da jo razširi med ostale. Kot smo izvedeli, OZN redno izvaja nadzor nad delom zaposlenih.
Učiteljev za dodatno strokovno pomoč, socialnih delavcev, psihologov in pedagogiko je zelo malo, za eno ali dve šoli skupaj je predviden le eden. In kako je poskrbljeno za otroke s posebnimi potrebami? Zanje v Birzeitu skrbi nevladna organizacija Star Mountain, ki jo financira moravska cerkev, kar posledično pomeni tudi verske vsebine v učnem načrtu. Gre sicer za lepo urejeno šolo z različnimi didkatičnimi pripomočki in celo sobo za sprostitev, vsak otrok tudi dobi topel obrok. Šolnina sicer je, a je simbolična, stane nekaj šeklov.
Razen v šoli Star Mountain, si morajo otroci hrano prinesti s seboj ali pa si kupijo prigrizke v šoli. Na OZN šoli smo si ogledali sobico s prigrizki in zagotovimo lahko, da so slednji zelo daleč od uravnoteženih obrokov. Zanimivo je tudi to, da na šoli OZN ni stranišč, ta so izven stavbe ob igrišču. Nekatere straniščne kabine nimajo straniščnih školjk, ampak so nakopičena z odpadki.
V celotni Palestini delujejo samo trije javni vrtci (in blizu 900 zasebnih), kar pomeni, da si lahko vpis otroka v vrtec privoščijo le redki. Manko dostopnih javnih vrtcev zelo močno vpliva na emancipacijo žensk, sploh ob dejstvu, da so velike družine zelo pogoste. Ogromno žensk kljub visoki izobrazbi ostaja doma in skrbi za gospodinjstvo ter otroke, pri čemer lahko računajo predvsem na pomoč svojih mam ali tašč. Tudi domov za upokojence ni veliko in niso dostopni širšim množicam. Kot so nam povedali, glede pošiljanja sorodnikov v dom za upokojence obstaja stigma. Velja namreč, da bi zanje morala poskrbeti družina, posledično odrasla ženska sorodnica. Nedelujoč javni servis tako ne le povečuje razredne neenakosti, ampak tudi prenaša breme gospodinjskega dela in vzgoje otrok na ženske.
Tokratni palestinski dnevnik, ki jih na Rdeči pesi objavljamo ob sredah, sta napisali Maša in Ana.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega