Z vami delimo drugi del prispevka Rastka Močnika o zgodovinskem pomenu jugoslovanskega socializma. Prvi del si lahko preberete tukaj https://shorturl.at/fjpr5.
Iz spodnjih tabel lahko razberemo, da je bil jugoslovanski sistem najbolj učinkovit v obdobju od sredine petdesetih let do sredine šestdesetih let dvajsetega stoletja, to je v času, ko se je samoupravljanje delovnih kolektivov kombiniralo z državnim planiranjem.
Iz tabel je razvidno, da je leta 1965 prišlo do prelomnice, po kateri je bil jugoslovanski sistem vse manj uspešen, dokler ni v osemdesetih letih zašel v hudo krizo. Splošna bilanca v obdobju od povojnega časa v drugi polovici štiridesetih let do sredine osemdesetih let pa je vendarle pozitivna.
Leta 1965 so vpeljali »tržni socializem«, ki je prisilil delovne kolektive, da so se ravnali po logiki konkurence, to je po kapitalistični logiki. Podjetja so še zmerom upravljali delavski sveti, a logika njihovega delovanja se je spremenila, motiv upravljanja je postal profit. V sistemu tržnega socializma so se začele povečevati razlike med »razvitim« severom federacije (Slovenija in Hrvaška) in »nerazvitimi« republikami Makedonijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. Tudi razlike v dohodkih posameznih družbenih slojev so začele naraščati. Jugoslovanski sistem je zašel v krizo, ki so jo sicer že od začetka sedemdesetih let, ko so opustili tržni socializem, poskušali reševati, a brez posebnega uspeha. Na začetku osemdesetih let je tudi Jugoslavijo zajela dolžniška kriza, tako da se je morala obrniti na Mednarodni denarni sklad po pomoč. Mednarodni denarni sklad je pomoč pogojeval z reformami, ki so dejansko pomenile opustitev socialističnega projekta in obnovo kapitalizma.
Jugoslovanski socializem ni uspel rešiti notranje krize in se ni zmogel upreti zunanjim pritiskom svetovnega kapitalističnega sistema. To nesposobnost lahko shematično pojasnimo takole.
Bolj ko so se s krepitvijo socialistične demokracije odločitve prenašale navzdol in so vse bolj izhajale iz sporazumevanja na horizontalni ravni – bolj se je hkrati krepila moč vertikalno in hierarhično urejenih organizacij, partije (Zveze komunistov) in frontne organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva. V istem procesu prenašanja politične moči navzdol je federacija zgubljala pooblastila in se je krepila moč republiških organov. Federacija je po spremembi ustave leta 1974 postala forum za sporazumevanje med republikami, v republikah pa so vladale politične birokracije, organizirane v Zvezo komunistov in njen dvojček Socialistično zvezo delovnega ljudstva. S krepitvijo kapitalističnih procesov, ki jih je sprožil tržni socializem, se je krepila tudi moč visokega menedžmenta, ki se je s časom vzpostavilo v pravo ekonomsko birokracijo.
Že od sredine sedemdesetih let so v federalnih republikah vladale koalicije političnih birokracij (kot dominantne frakcije) in ekonomskih birokracij. Republiške vladajoče koalicije so se v pogajanjih na ravni federacije zavzemale za »interese« svojih republik. Te interese so pod pritiskom objektivnih procesov, ki jih niso bile sposobne teoretsko analizirati, bolj ali manj spontano formulirale vse bolj v kapitalističnem ključu. Na začetku osemdesetih let so bile že vse republiške birokracije neoliberalne, kar je povzročilo, da so bili »interesi« njihovih republik, kakor so jih razumele, protislovni in da so postajala pogajanja na ravni federacije vse bolj konfliktna. Slovenija, na primer, je bila v tistem času že integrirana v zahodnoevropsko gospodarsko sfero – in njen »interes«, kakor ga je razumela vladajoča že neoliberalna birokracija, je bil v krepitvi republiške samostojnosti.
Na drugi strani je srbsko gospodarstvo delovalo v jugoslovanskem prostoru in je izvažalo na vzhodnoevropski trg; njihov »interes«, kakor ga je razumela republiška birokracija, je bil čim bolj enoten in centraliziran jugoslovanski družbeno-ekonomski prostor. Republiške birokracije niso bile več sposobne oblikovati skupnega jugoslovanskega političnega projekta. Že v osemdesetih letih so se odločile za obnovo kapitalizma – in so se s tem znašle na skupnih pozicijah z antikomunistično reakcijo. Umazani posel ideološko-politične obdelave ljudstva so prepustile kulturniškim birokracijam, ki so bile že od nekdaj nacionalistične. Proces obnove kapitalizma je ušel spod nadzora – in nove vladajoče koalicije so razbile socialistično federacijo v krvi in ognju.
Jugoslovansko socialistično federacijo so uničile vladajoče skupine, s tem da so opustile socializem in obnovile periferni kapitalizem. Zgodovinski dosežki jugoslovanskega socializma so zlasti družbena lastnina, delavsko samoupravljanje, družbeno upravljanje v javnih storitvah in kombinacija državnega planiranja in samoupravljanja v najuspešnejšem obdobju konca petdesetih in začetka šestdesetih let.
Jugoslovanski socializem je s svojimi dosežki in tudi s svojimi napakami zgodovinska izkušnja, iz katere se je mogoče marsičesa naučiti za izstop iz kapitalizma in za prihodnjo graditev socialistične družbe.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega