
Pred vami je drugi del Pesinega intervjuja z zakonitim zastopnikom Sindikat Osebne Asistence (SOA) Nenadom Hardijem Vitorovićem. Prvi del si lahko preberete na tej povezavi: https://shorturl.at/dEIL1.
Pred kratkim je vlada sprejela Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki so ga predlagali na Ministrstvu za solidarno prihodnost. Kaj imata skupnega osebna asistenca in dolgotrajna oskrba?
Osebna asistenca je v Sloveniji med drugim kanarček dolgotrajne oskrbe. Zakaj? Kanarčke so v rudarstvu uporabljali kot poskusne zajčke, ki so zaradi svojega metabolizma umrli prvi, če je prišlo do izpusta monoksida. Ravnanje regulatorjev in financerjev v državi do osebne asistence niti slučajno ni dobra popotnica za kvalitetno dolgotrajno oskrbo. Skrbi nas, da zakon o dolgotrajni oskrbi ne bo ustrezno izveden. Pri tem mislim na zadostnost financiranja in pa skrb, da bo dovolj delavcev, ki bodo to delo opravljali, da bodo lahko potrebe pokrite. Še posebej pa na to, da se ponavlja katastrofalna strukturna napaka, značilna za vzpostavitev osebne asistence, ki so jo vzpostavili v zasebnem sektorju. Koalicijska pogodba je predvidevala, da se to ne bo ponovilo, niti v sledeh; da bo dolgotrajna oskrba vzpostavljena izključno v javnem sektorju. Zdaj pa je videti, da bo delno zgolj financirano z javnimi sredstvi, ki jih bodo prejemali koncesionarji. Kanarček pa je pravzaprav že mrtev. Že samo glede na dejstvo, kolikšen je problem z izvajanjem nadzora v osebni asistenci, zato ker ni v javnem sektorju, pri čemer je OA v primerjavi z dolgotrajno oskrbo veliko manjša in s tem obvladljivejša dejavnost, je popuščanje predlagatelja novele zakona o dolgotrajni oskrbi pritiskom, da se izvaja tudi v zasebnem sektorju, nerazumno.
Kot vir financiranja Zakona o dolgotrajni oskrbi predlagajo enotno davčno stopnjo. En odstotek bi plačevali delodajalci, delavci in upokojenci. Kaj meniš o tej rešitvi?
To je linearna obdavčitev. Je sicer za silo progresivna, v smislu, da se znesek povečuje z višino dohodkov, ampak dejansko je tudi 1% za nekoga, ki je na minimalni plači ali celo nizki pokojnini, realno gledano veliko večja obremenitev, kot je 1% pri višjih dohodkih. Potrebovali bi torej stopničasto progresijo, tako da kdor ima višje dohodke, prispeva tudi višji odstotek (po stopnjah), ne le višji znesek. Enako kot pri zdravstvenem zavarovanju. Povečati bi torej bilo treba odstotke glede na višine bruto plač in obdavčiti kapital. Drugače je takšno mešano financiranje najbrž smiselno, tako zaradi večje stabilnosti v primeru kriz, kot tudi zaradi solidarnosti. V tem smislu je prav, da prispevajo tudi upokojenci.
Ali predlagan Zakon o dolgotrajni oskrbi konceptualno sledi Zakonu o osebni asistenci s tem, da razgrajuje javno opravljanje storitve z outsourcanjem na gospodinjske člane?
SOA se zavzema za družbeno prepoznavanje vrednosti reproduktivnega dela, torej ravno tudi znotraj družine. Prepričani smo, da bi morala družba prepoznati reproduktivno delo družinskih članov bodisi na način, da je plačano, ali pa na kak drug način. V časih, ko je bilo organizirano delavstvo močno, so zaradi želje po odpravi patriarhalnih razmer v družini napredne družbene sile spodbujale zaposlenost žensk in širok obseg javnih vrtcev, uveljavljanje podaljšanega bivanja za šoloobvezne otroke ipd., s čimer se je večji delež reproduktivnega dela podružbil. Od vseh odraslih v družini se je tako pričakovalo, da bodo zaposleni, gospodinjska opravila pa si bodo razdelili. Taka odločitev je bila gotovo napredna in boljša, kot družbeno financiranje gospodinjskega dela žensk, ki z njim sicer dosežejo finančno neodvisnost od moških, vseeno pa ostanejo vpete v patriarhalni odnos.
Toda družinski člani, ki imajo hendikepiranega bližnjega, so do nedavna bili prisiljeni v to, da ga bodisi pošljejo v posebno ustanovo, ali da pustijo svoje službe. Slednje so najpogosteje naredile ženske, ki so tako doma neplačano skrbele za otroka 24 ur na dan, sedem dni v tednu, tudi še ko je postal polnoleten. Prevzele so vlogo neplačanih oskrbovalk, negovalk, danes tudi asistentk. Nekatere se ob tem niso niti zavedale, da bi bilo dobro spodbujati otroka k čim večji samostojnosti, spet druge pa so se in so to tudi počele oziroma počnejo.
Večina družinskih članov (predvsem gre za ženske) je v sedanjih razmerah “na trgu delovne sile” po vsaj dveh desetletjih zunaj delovnega razmerja praktično nezaposljivih. Če jim odrečemo pravico, da bi še naprej delale kot asistentke ali oskrbovalke družinske članice, se jim onemogoča, da bi to delo opravljale plačano. Opravljale pa ga bodo v vsakem primeru. Razen, seveda, če bi profesionalna pomoč na domu bila izvajana v obsegu, ki bi popolnoma nadomestil njihovo delo.
Na sindikatu se zato zavzemamo za profesionalizacijo vseh delavcev na tem področju. Uvesti bi morali zahtevano poklicno izobrazbo za vse delavce v osebni asistenci in dolgotrajni oskrbi. Veljati bi morala za vse, ki opravljajo to delo, tudi za družinske člane. S tem bi preprečili nadaljnje financiranje neprimerne, nestrokovne pomoči na selektiven način, ne da bi vnaprej koga izključevali, ker je družinski član.
Osebna asistenca sicer sodi pod Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kako bi ocenil sodelovanje z ministrstvom?
Na ministrstvu za delo so nam obljubili, da bodo spodbujali sindikalno organiziranje in sklenitev kolektivne pogodbe z našimi socialnimi partnerji, ki naj bi bili zgolj izvajalci osebne asistence. Tako tudi pod sedanjim vodstvom na ministrstvu vztrajajo pri stališču, da so njihovi partnerji le izvajalci osebne asistence (invalidske organizacije, zavodi in društva), s katerimi imajo sklenjene pogodbe o izvajanju osebne asistence, medtem ko z nami neposredno nimajo nič.
V preteklosti smo predlagali, da bi ministrstvo vzpostavilo skupni forum, v katerem bi bili izvajalci, ministrstvo kot urejevalec, glavni odločevalec in regulator ter sindikat. Naš predlog je bil zavrnjen, nič pa niso naredili niti na tem, da bi združili izvajalce, z njimi raje komunicirajo selektivno. Se je pa aktualni minister Mesec zavezal, da bodo delali na združevanju izvajalcev, s čimer nam bodo zagotovili partnerja za sklenitev kolektivne pogodbe. Nek napredek to vsekakor je.
Naj te v zaključku vprašamo še, kako preprečiti, da v takšnih družbenih okoliščinah sindikati ne zapadejo v reformizem? Kako videti onkraj pravnega varstva in sindikalnih zabav?
Samoorganiziranje kot sindikalna dejavnost bi moralo poudarjati oceno realne situacije in vzpostavljati kolektivno zavest, da se ne bo nič dolgoročnejše spremenilo na bolje, če se bomo borili zgolj za svoje panožne interese. Če zapademo v cehovstvo in se dojemamo kot panožni delavci, ki si zaslužimo več pravic kot drugi delavci, imamo hud problem. Do tega navadno prihaja samodejno, po inerciji. Vladajoča ideologija je zrak, ki ga dihamo, deluje materialno: utelešena je v razmerjih med delavci in zaposlovalci, zagrabi nas kot “potrošnike” v trgovini. Znotraj nje se občutek manjvrednosti delavstva kompenzira s tem, da se ga skuša osmisliti in se delavcu ponudi neka samopodoba, ki mu daje občutek zadovoljstva nad svojim delom. Tako se lahko že po inerciji zgodi, da se delavec prične identificirati s svojim panožnim poklicem, npr. kot osebni asistent, in se ograjuje od drugih delavcev, češ mi nismo čistilke, nismo negovalci. A to ni v našem interesu, saj tako prihaja le do frakcioniranja delavstva. Ker se to dogaja tudi samodejno, po inerciji, je temu v sindikatih treba proaktivno, načrtno nasprotovati. Pa se ne samo po inerciji, ampak še kako tudi zaradi zunanjih pritiskov. Sindikati bi se morali temu upirati in razumeti, da gre v primeru panožnih identitet za zunanje pritiske, ki so nasprotni interesom delavstva.
Podobno se dogaja pri liberalnih oblikah feminizma, kjer se velik pomen pripisuje temu, da lahko ženska postane recimo premierka, vplivna podjetnica ali pa zaseda kake druge vodilne položaje. To lahko privede do boljšega občutka, da lahko zdaj zaradi tega vsaka ženska tekmuje na stratifikacijski lestvici in ima možnost napredovanja. Tistim, ki vendarle ostanejo spodaj, pa ostane kvečjemu kak nov naziv za boljši občutek. Tako se, recimo, osebni asistent gotovo sliši bolje, kot postrešček.
Do reformizma običajno pride zaradi strahu pred bolj revolucionarnimi oblikami. Reformizem lahko za delavstvo največ izpogaja, največ doseže, ko je tak strah najmočnejši. Ko pa strah umanjka, izgubi pogajalsko moč. Zasledovanje reformističnih ciljev, torej brez interesne grožnje sistemu, je zato potrata časa, saj bo delavstvo tako vedno v šibkejšem položaju in bo vedno prisiljeno sprejemati zgolj drobtinice.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega