Nedeljske parlamentarne volitve v Grčiji so prinesle zmago desničarski Novi demokraciji (ND) pod vodstvom Kiriakosa Micotakisa. S 40,4 odstotka glasov je omenjena stranka tako dobila kar 157 sedežev v grškem 300-članskem parlamentu, kar pomeni, da je dosegla parlamentarno večino, ki ji bo omogočila udobno samostojno vladanje.
Siriza se je znašla na drugem mestu in je prejela manj kot 18 % glasov, kar predstavlja 48 poslanskih sedežev. Grška komunistična stranka je na volitvah dobila 15 poslanskih sedežev. V parlament se je s 13 % glasov uvrstila tudi skrajno desna stranka Špartanci, ki jo sestavljajo odpadniki (sedaj prepovedane in ukinjene) neonacistične Zlate zore in drugih skrajno desnih skupin.
Novi grški premier Micotakis napoveduje val reform, ki kljub predvolilnim obljubam o krepitvi javnega zdravstva in prometne infrastrukture, stremijo k uresničevanju interesov kapitala, novemu valu privatizacije, subvencijam tujih kapitalskih naložb.
Kaj se je v Grčiji v zadnjih letih zgodilo, da leve stranke z nekoč vodilno Sirizo na čelu množično izgubljajo podporo in zakaj grška levica v mnogih pogledih vzbuja razočaranje pri delovnih ljudeh (istih ljudeh, ki so bili aktivno vključeni v množično politično mobilizacijo v kampanji Sirize leta 2015)? Ali je res, da je Siriza s svojim premikom proti politični sredini omogočila grški (skrajni) desnici vzpon na oblast?
Gre za vzajemen proces. Preveč enostavno bi bilo sprejeti argument, da odgovornost leži izključno na Sirizinih ramenih. Navsezadnje lahko v slovenski parlamentarni politiki ta argument primerjamo z liberalno interpretacijo izstopa Levice iz Šarčeve vlade štiri leta nazaj, češ, da je le-ta omogočila ponovni vzpon Janeza Janše na oblast. Gre za iskanje vzrokov na napačni strani, ki preusmerjajo pozornost iz strukturnih vzrokov izključno na parlamentarne boje.
Siriza je prvič prišla na oblast januarja 2015 z velikim naskokom (malo manj kot polovico sedežev v parlamentu) na podlagi obljub, da bo odpravila varčevalne ukrepe, ki sta jih zahtevala EU in Mednarodni denarni sklad (MDS). Že v času velike gospodarske krize leta 2008, ki je najbolj prizadela ravno države kapitalistične polperiferije, med njimi tudi Grčijo, je stranka aktivno in množično mobilizirala grške delavce in mladino, ki so jih napovedani varčevalni ukrepi iz strani evropskih finančnih institucij najbolj ogrozili.
V nekem trenutku se je zdelo, da bo Siriza tista parlamentarna sila, ki bi se lahko zoperstavila vsem združenim silam kapitala; od ECB, EU, MDS, a je že v nekaj mesecih pokazala, da je stranka, ki deluje v okviru buržoazne ideologije in se tudi brez težav prilagaja zahtevam kapitala, takoj ko se povzpne na parlamentarni lestvici.
Siriza je v vladi med letoma 2015 in 2019 na mehkejši način uvajala kruto varčevanje, hkrati pa v imenu Evropske unije lojalno zagovarjala in financirala vlogo Grčije v Natu ter izvajala brutalne ukrepe “trdnjave Evropa” proti beguncem. To agendo je le še poglobila, demobilizirala in izdala delavce in mlade, ki so nekoč pričakovali njeno vodstvo. Delavci v hudih socialnih stiskah, izčrpani od dolgoletnega varčevanja, so na podlagi izkušnje s Sirizo ugotovili, da se nominalno leve stranke v služnosti kapitalu v kontekstu varčevalnih ukrepov bistveno ne razlikujejo od ND. V teh razmerah je zmago ND mogoče pojasniti le z odsotnostjo leve alternative.
Sirizi velja očitati tudi vstop v vlado v koaliciji s stranko Neodvisni Grki – desničarskimi ksenofobi, ki so neposredno povezani z grško skrajno desnico.
Prokapitalistična politika, ki jo je Siriza izvajala v sodelovanju s sindikalno birokracijo, je povzročila še dodatno razredno in socialno razslojevanje in porast brezposelnosti (na 30 %), od katere si številni grški delavci niso nikoli opomogli. Aleksis Cipras je v predvolilni kampanji zelo izpostavil nesrečo vlaka Tempi, vendar nihče ni pozabil, da je Siriza s privatizacijo železniškega omrežja leta 2017 v okviru več kot 6 milijard evrov vrednih privatizacij prispevala k ustvarjanju pogojev za to nesrečo.
Siriza se je od leta 2019 dejansko premaknila še bolj na desno in se preimenovala v Progresivno zavezništvo, da bi pridobila podporo med socialdemokrati iz PASOK-a. Cipras je v glavni predvolilni razpravi izjavil, da se “popolnoma zaveda fiskalnih zmožnosti države”. Siriza je septembra lani skupaj z ND in PASOK glasovala za sprejetje prošenj Švedske in Finske za vstop v Nato. Poleg tega je bila v času svojega mandata zaupanja vredna partnerica Nata, ki je zavezništvu zagotovila ključne vojaške baze, vključno s pomorsko bazo Souda Bay, ki sedaj predstavlja sestavni del vojne proti Rusiji.
Siriza in podobne široko leve volilne formacije v Evropi in po svetu so strateška izkušnja za mednarodni delavski razred, saj dokazujejo majavost trditev samorazglašenih predstavnikov levice. Trditev, da je mogoče doseči pomembne sistemske spremembe z izvolitvijo njihovih prokapitalističnih strank v vladajoče strukture. Ključnega pomena je, da se delovni ljudje v luči naraščajočih stavk in protestov po svetu, ki opozarjajo na nujnost ekosocialistične družbene preobrazbe, zoperstavijo tovrstnim političnim pastem v okviru liberalnih parlamentarnih demokracij ter da stavijo na izgradnjo naprednih delavskih bojev kot osrednjega gradnika družbenih sprememb.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega