Danes mineva 5 let od podpisa Pariškega sporazuma, s katerim so se države zavezale k znižanju izpustov toplogrednih plinov in omejitvi globalnega segrevanja “znatno pod” 2,0°C. A globalni izpusti toplogrednih plinov še naprej naraščajo. Od leta 2015 je bilo v ozračje spuščenih milijarde ton ogljikovega dioksida. Lansko leto smo presegli mejnik 410 delcev C02 na milijon delcev v ozračju. S tem naraščajo tudi povprečne temperature. Leto 2020 bo za kar 1,2°C toplejše glede na predindustrijsko dobo in eno najtoplejših, odkar opravljamo meritve.
Kje se je zalomilo? Že nekaj desetletij se pri naslavljanju okoljske krize osredotočamo predvsem na ukrepanje posameznikov. Od sprememb prehranskih in potrošniških navad, nakupa hibridnih in električnih vozil, bolje izoliranih domov, do menjave žarnic in prenehanja uporabe plastičnih vrečk. Gre za pozitivne spremembe, vendar te glede na obseg krize, s katero se soočamo, enostavno niti približno niso dovolj. Obenem pa lahko napeljujejo k napačnim sklepom o tem, kdo je v resnici odgovoren za podnebno krizo.
To potrjuje tudi zadnje poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki ugotavlja, da bi morali za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb – to je omejitev dviga temperature na 1.5°C – emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšati za kar 7,6%. Za to pa potrebujemo hitre, daljnosežne spremembe brez primere na vseh področjih družbenega življenja.
Da bi naslovili pereče okoljske probleme, ki ogrožajo naš obstoj, potrebujemo več kot zgolj kozmetične ukrepe. Potrebujemo ukrepe aktivnega razgrajevanja ekonomskih struktur, ki zapovedujejo konstantno kopičenje kapitala, planet obravnavajo kot neomejeno igrišče brezplačnih surovin ter povzročajo večino emisij toplogrednih plinov. V kolikor se ne bomo s problemom soočili pri izvoru – trenutnem produkcijskem načinu, je soočanje z vse razsežnejšo in zastrašujočo okoljsko krizo nemogoče. Oteženo bo naslavljanje podnebnega begunstva in preprečevanje porasta eko-fašističnega mita o prenaseljenosti, ki se pojavlja kot odgovor.
Z besedami Rose Luxemburg – naša izbira je socializem ali barbarstvo. Zeleni kapitalizem nas ne bo rešil.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega