Na to in druga vprašanja glede zablod zelenega kapitalizma, (ne)smiselnosti reciklaže in navezave med okoljskim in delavskim bojem za Večer odgovarja naš Saša Kralj. Nekaj poudarkov:
“Prelaganje odgovornosti za okoljsko krizo in druge sistemsko pogojene probleme na posameznika se odvija že dlje časa. Na podlagi zgodovinske izkušnje lahko vidimo, da to ne prinaša nujno potrebnih sprememb, ampak zgolj zakriva bistvo samega problema. In to prepoznava vedno več organizacij, društev, posameznikov. Kapitalizem je tisti, ki vodi do izrabljanja vse več naravnih virov, ki jih kopiči za potrebe nenehne rasti. Sistem pa hkrati izkorišča delavca. Ko govorimo o izkoriščanju, moramo poudariti, da tukaj ni mišljena samo splošna moralistična predstava, ki prevladuje v medijih – torej najhujše izkoriščanje na delovnih mestih v državah tretjega sveta, kjer delavci delajo za pest riža na dan. Izkoriščanje moramo razumeti širše: z našim delom ustvarjamo presežek, ki ga pobere kapitalist, ne vlaga pa se nazaj v družbo za neke javne dobrine. S presežkom od dela bi morali razpolagati kolektivno, ne pa da o njem odloča le peščica.”
“Reciklaža je od treh rešitev za problem zasmetenosti, ob ponovni uporabi in zmanjšanju odpadkov, najmanj primerna. Z vidika kapitala pa najbolj zaželena, ker upravičuje vse večjo potrošnjo. Če namreč potrošniki verjamemo, da se bodo izdelki, ki jih kupujemo, reciklirali, ob nakupovanju ne bomo imeli slabe vesti in bomo pripravljeni kupiti več. Korporacije lahko torej zaradi tega mita proizvajajo vedno več in kujejo vse večje dobičke. Potrošniki kolektivno verjamemo, da se recikliranje dogaja na taki ravni, kot naj bi se, v resnici pa se odvija v precej manjših številkah. Plastika je material, ki so ga podjetja proizvedla daleč največ v zgodovini človeštva. Od zavržene pa se jo je recikliralo samo 9 odstotkov, 12 odstotkov jo je bilo sežgane, 79 odstotkov pa jo je končalo na odpadih. Reciklaža je samo stvar, ki legitimira neomejeno rast proizvodnje.”
“Korporacije so našo skrb za okolje izkoristile in ustvarile tržne niše, ki se predstavljajo kot ekološki izdelki, ki pa v končni točki ne odpravljajo problema. Služijo samo temu, da si te velike korporacije operejo svojo umazano podobo in hkrati širijo proizvodnjo z izdelki, za katere smo pripravljeni odšteti več, ker verjamemo, da spreminjajo stvari na boljše. Okoljskih problemov ne moremo odpraviti ali omiliti na strani potrošnje, ampak zgolj z demokratizacijo produkcije.”
“Ni neideoloških pozicij, to je utvara, ki se uporablja za diskreditacijo tistih, ki kritizirajo obstoječe stanje. Če nekaj označiš kot ideološko in sebe kot neideološkega, je to najbolj ideološka stvar, ki jo lahko narediš. Pozicija neideološkosti je pozicija, ki zagovarja obstoječe stanje.”
Za več, pa vabljeni k branju članka: https://tinyurl.com/4sxbt86h in diplomske naloge: “Plastika – fiktivnost recikliranja in potencialne alternative” https://tinyurl.com/zjjbvnkr
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega