Kitajska: svetovna velesila v obnovljivih virih energije, ovira energetskemu prehodu ali oboje?
Kitajska vsaka tri leta porabi toliko betona kot so ga ZDA v celem 20. stoletju. To je ena bolj osupljivih statistik, ki pričajo o hitrosti, s katero spreminjamo planet.
To dejstvo odseva pospešeno rabo naravnih virov na splošno, obenem pa razkriva, kako edinstveno vlogo igra Kitajska v podnebnih spremembah. Največja država na svetu, z večjim prebivalstvom od Evrope in obeh Amerik skupaj, je postala moderna industrijska družba. To je verjetno eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini človeštva, ki pa ima visoko okoljsko ceno.
Ali to hkrati pomeni, da je Kitajska zdaj vodilni svetovni podnebni bad guy? Ali naj se države, kot je Velika Britanija, ki prispeva zgolj odstotek svetovnih izpustov, sploh trudijo z dragimi ukrepi za razogljičenje, dokler Kitajska, ki prispeva 30 odstotkov izpustov, gradi termoelektrarne?
Kompleksna slika
Kitajska je res vodilni svetovni onesnaževalec. A stvari so malce bolj komplicirane, ko poskusimo s pripisovanjem krivde za naraščajoče izpuste in iskanjem odgovornost za kakršenkoli ekološki prehod.
Prva točka je očitna: velikost. Kitajska je vodilna proizvajalka toplogrednih plinov, ker ima 1.4 milijarde prebivalcev. Merjeno na prebivalca, so Kitajski izpusti okoli osem ton po glavi, s čimer se uvršča za Japonsko in Nizozemsko.
Medtem tri angleško govoreče države – ZDA, Kanada in Avstralija – v zrak izpustijo dvakrat več CO2 po glavi, prebivalec Katarja pa proizvede štirikrat več izpustov kot Kitajec ali Kitajka.
Druga točka je problem outsourcanih oziroma izvoženih izpustov – ogljikovega dioksida in metana, ki je pripisan državam, kjer so dobrine proizvedene, čeprav so (u)porabljene drugje. Ker je Kitajska daleč največja svetovna proizvajalka, ki predstavlja skoraj 30% vsega proizvedenega blaga, moramo njen ogljični odtis razumeti v tem kontekstu.
Outsourcani izpusti, ki po nekaterih ocenah znašajo kar četrtino vseh svetovnih izpustov, postavljajo bogatejše post-industrijske družbe v boljšo luč, kot bi si zaslužile. Po eni od ocen, se britanski izpusti povečajo za 50%, če prištejemo blago, ki je na Otoku porabljeno, a je proizvedeno zunaj države. To je ključna poanta, ki pa je pogosto spregledana, ko govorimo o napredku Velike Britanije pri zmanjševanju izpustov v obdobju po letu 1990.
Obnovljivi viri energije
Kitajska je torej vodilni svetovni onesnaževalec, a je hkrati daleč od demonske vloge, ki ji jo pripisujejo kritične države z mnogo višjimi per capita izpusti. Bolj zanimivo je dejstvo, da je Kitajska – čeprav je BDP na prebivalca tak kot v Romuniji – vodilna v svetu, ko gre za obnovljive vire energije. Na področju sončne energije ima zdaj več domačih zmogljivosti kot Evropa in ZDA skupaj. Še več, Kitajska svojo prednost povečuje.
Vodilna vloga Kitajske na področju sončne energije je odraz širših premikov v Aziji, kjer so se Japonska, Južna Koreja, Vietnam in Indija pridružile Kitajski na lestvici desetih vodilnih svetovnih proizvajalcev elektrike iz sončne energije. Najbolj osupljiva je zgodba Vietnama, ki v letu 2020 ni imel le rekordne gospodarske rasti ob zelo nizkem številu covidnih smrti, ampak je zgolj na strehe namestil za 9.3 gigavatov (GW) sončnih kapacitet. To je več kot Nemčija, Francija in Italija skupaj. Nacionalno kapaciteto za proizvajanje elektrike iz sončne energije so tako v samo enem letu zvišali za 3500% na 16 GW. Tovrstna rast vpeljave obnovljivih virov energije je nekaj o čemer lahko aktivisti, ki v ZDA in Veliki Britaniji zahtevajo Green New Deal, lahko le sanjajo.
Tudi Južnoafriška republika je leta 2020 svoje solarne kapacitete povečala za več kot Velika Britanija, Francija in Italija skupaj. Na čelu te nove realnosti, kjer države na nižji stopnji ekonomskega razvoja v prehajanju na obnovljive vire energije prehitevajo globalni Sever, je Kitajska.
Tako kot s sončno energijo je Kitajska nesporna številka ena tudi, ko gre za vetrne elektrarne, s katerimi proizvede dvakrat več energije kot ZDA. Tudi tukaj se njeno vodstvo veča. Kitajska ima zdaj 500 teravatov (TW) vetrnih in sončnih kapacitet ter načrte za več kot podvojitev te številke do leta 2030 na 1200TW. Zgraditi tovrstne energetske zmogljivosti v zgolj dveh desetletjih je neverjetno in brez primere na globalnem Severu.
Ostanejo še hidroelektrarne, ki so poleg geotermalne energije pogosto spregledan, a za številne države zelo pomemben vir. Tudi tu je Kitajska v zadnjem desetletju postala nesporni prvak. V prvi vrsti gre to pripisati njeni površini in ogromni populaciji. A obenem to dejstvo še enkrat več na laž postavlja trditve, da se Kitajska obira pri vpeljevanju obnovljivih virov.
Ni torej presenetljivo, da Peking predvideva, da bo do leta 2030 četrtino vsega povpraševanja lahko zadostila energija iz obnovljivih virov. Nekateri komentatorji glede na trenutne trende sicer predvidevajo, da bo ta mejnik dosežen še prej. Tak premik bi vsaj v teoriji Kitajski moral omogočiti, da do konca tega desetletja doseže vrhunec svojih izpustov.
Raziskovalci iz Univerze Cingua predvidevajo, da bi z nadaljnjo rastjo kapacitet iz obnovljivih virov do leta 2050 kar 90% vse energije v državi prišlo iz neogljičnih virov. Končna ambicija je nato “ogljična nevtralnost” do leta 2060.
Del te strategije je poleg obnovljivih virov širitev jedrske energije. Ta je od leta 2010 zrasla za petkrat. V okviru trinajstega petletnega plana je Kitajska med letoma 2016 in 2020 zgradila 20 novih nukleark in podvojila nacionalne kapacitete na 47 GW. Cilj do 2025 je 70 GW, še deset let kasneje pa naj bi bila skupna zmogljivost nuklerak okoli 180 GW. Če bo ta plan izpolnjen, bo Kitajska v nuklearkah proizvajala več elektrike kot ZDA in Francija (vodilna v Evropi po jedrski energiji) skupaj.
Kako si lahko čist s premogom?
Kljub vodilni vlogi v obnovljivih virih energije in širitvi jedrskega sektorja, pa je Kitajska tarča kritik predvsem zaradi politike gradnje novih termoelektrarn – letos so napovedali gradnjo 43. Čeprav bodo te nove termoelektrarne k celotnim kitajskim izpustom dodale le poldrugi odstotek, pa predstavljajo le zadnjo epizodo enega največjih ogljičnih dogodkov v zgodovini. Kitajska je namreč od leta 1992 zgradila skoraj 600 termoelektrarn, ki za gorivo uporabljajo premog. Ta energetski razmah so, ob polnem zavedanju okoljskih posledic, izpeljali na temelju najbolj umazanega od vseh fosilnih goriv.
Dejstvo, da se Peking upira pozivom k popolni opustitvi premoga je poučno. Čeprav Kitajska z veseljem zasleduje “zeleno rast” in ima geopolitični in gospodarski interes, da bi postala po-ogljični voditelj, pa tega naziva ne more doseči, če je cena nižji BDP. Pa tudi, če to pomeni, da bodo nove termoelektrarne kmalu postale nasedla naložba. Gradnja novih termoelektrarn ne pomeni nujno usodnega spodjedanja kitajskih ambicij za ogljično nevtralnost do leta 2060. Sporoča pa, da bo pri izbiri med rastjo in razogljičenjem vedno zmagala prva. V primeru velike gospodarske krize si je tako zlahka predstavljati, da bo Peking pri fosilnih gorivih vztrajal mnogo dlje, kot je trenutno v načrtu.
Ko gre za premog v tujini, kjer je Kitajska največji vlagatelj, je slika znatno boljša. Oktobra se je namreč zavezala k končanju financiranja termoelektrarn na tujem, kar bi utegnilo izpuste ogljikovega dioksida zmanjšati za 200 milijonov ton letno. Glede na podobne nedavne najave Južne Koreje in Japonske se zdi, da največji globalni financerji premoga zapirajo pipice.
Nizkoogljični transport
Če ima Kitajska na področju energetike v zadnjih dveh desetletjih mešane rezultate, pa je nesporni voditelj na področju nizkoogljičnega transporta. Skoraj 38 tisoč kilometrov železniškega omrežja za visoke hitrosti, ki predstavlja dve tretjini vseh svetovnih visokohitrostnih kapacitet, je bilo zgrajenih v le 14 letih, še 32 tisoč kilometrov pa je trenutno v postopku gradnje. To je povzročilo nekaj, kar je v ZDA, Braziliji ali Kanadi nepredstavljivo: zaton notranjih letalskih povezav. Število potnikov na hitrih vlakih od 2008 vsako leto naraste za 30 odstotkov. Do leta 2025 bo 80 odstotkov domačih letalskih relacij imelo alternativo v visokohitrostnem železniškem omrežju. To je že imelo daljnosežne posledice za domačo letalsko industrijo. Povezava med mestoma Zhengzhou in Xi’an je bila na primer leta 2010 ukinjena le dva meseca po otvoritvi hitre železnice na tej relaciji. Za primerjavo, ZDA imajo manj hitrih železniških povezav kot Uzbekistan (kjer jih je financirala – ugibajte – Kitajska), kmalu pa jih utegne prehiteti tudi Iran, čeprav je tarča ene najbolj brutalnih političnih sankcij v zgodovini. V tem pogledu so ZDA daleč od izjeme. Tudi Kanada in Avstralija, še dve močni per capita onesnaževalki, nista zgradili nitit kilometra hitre železnice.
Podobna je zgodba z mestnim transportom, kjer ima Kitajska 41 sistemov podzemne železnice, približno petkrat več od ZDA. To sicer ustreza razliki v številu prebivalstva, a ključna razlika je, da je na Kitajskem še dodatnih 12 sistemov podzemne železnice v gradnji in še nekajkrat toliko načrtovanih. Medtem ZDA ni pod zemljo položila novih tirov že 30 let.
Pogozdovanje
Kitajska je s svojim programom pogozdovanja gozdnatost države povišala z 12% leta 1978 na 23% danes. Po trenutnih planih Pekinga bodo do leta 2025 vsako leto zasadili 36 tisoč kvadratnih kilometrov, kar je več kot površina Belgije. Cilj do leta 2050 je, da bi 30% države prekrival gozd.
Po podatkih Nase je ta edinstveni program ozelenitve, ki naj bi v zadnjih dveh desetletjih stal več kot 100 milijard dolarjev, glavni razlog, da je Zemlja bolj zelena kot je bila dvajset let nazaj.
Čeprav to ni čudežna rešitev, pa bi zasaditev 900 milijonov hektarjev gozda na iztrošeni zemlji – to nanese približno tisoč milijard dreves – skladiščilo četrtino vsega ogljika v atmosferi. Poleg tega so kitajski programi pogozdovanja, ki vključujejo petino podeželskega prebivalstva, igrali pomembno vlogo pri izkoreninjanju revščine med kmetstvom ter ohranjanju rodovitne zemlje, omejevanju poplav in boju proti širitvi puščav.
Kot vsak projekt v takem obsegu, je tudi ta deležen kritik. Ena od njih je, da pogozdovanje v industrijskem obsegu porabi preveč vode, ki je v 21. stoletju dragocen naravni vir. Druga, ki jo priznava tudi Peking, so opozorila, da je bila ozelenitev največkrat rezultat monokultur, kar pomeni zanemarljiv prispevek k biodiverziteti. Tovrstno pogozdovanje velikokrat pomeni tudi odmiranje številnih dreves. V 25 letih po začetku iniciative Veliki zeleni zid leta 1978, je večina dreves pomrla ali umirala. A očitno je bila to podlaga za številne lekcije, ki so izhodišče za nov program “Tisočletni gozd”.
Kljub pomanjkljivostim je torej Kitajska v svoji ligi. In še enkrat več so njeni uspehi še toliko bolj osupljivi, ko jih postavimo ob bok ZDA, kjer pogozdovanje ne dohiteva niti uničenja, ki ga povzročajo vse pogostejši gozdni požari.
Kitajska je odgovorna za neverjetne količine izpustov. A obenem je tudi motor obnovljivih virov energije. V minulem letu je predstavljala polovico svetovne rasti kapacitet v obnovljivih virih energije. Je številka ena na področjih kot so litijeve baterije, sončna in vetrna energija. Ima višji delež električnih avtomobilov kot ZDA, EU ali Velika Britanija in dve tretjini hitrih železnic na svetu, ki hitro izpodrivajo notranje lete. Vse to v državi, ki je na prebivalca tako bogata kot Romunija.
A kljub vsemu temu je pred Kitajsko gromozanska naloga, če naj globalni izpusti prenehajo rasti. Ogljična nevtralnost do 2060 je ambiciozen cilj, še posebej v primerjavi z bolj skromnimi prizadevanji globalnega Severa. A vseeno je skoraj nedvomno nezadosten za preprečitev segrevanja onkraj stopinje in pol v tem stoletju.
Na vprašanje, ali je Kitajska okoljski voditelj ali ne, ki si ga postavlja Zahod, lahko nedvoumno odgovorimo pritrdilno kljub rednemu prikazovanju države kot fosilnogorivnega bavbava. Pravo vprašanje je, ali je rastoča svetovna sila pripravljena sprejeti nižjo gospodarsko rast in obrzdane geopolitične ambicije v izogib podivjanim podnebnim spremembam. Kljub zelo javnim kritikam Kitajske, se te dileme vladajoči razredi na globalnem Severu izogibajo za vsako ceno. Njihove prioritete – gospodarska rast pred preživetjem planeta namreč niso nič drugačne. A celo znotraj teh parametrov in kratkovidnega oznanjanja “prizadevanj” namesto dolgoročnega okoljskega planiranja, so rezultati zahodnih vladajočih razredov v primerjavi s Kitajsko depresivno nezadostni.
[vse vire najdete v originalnem članku]
Besedilo je prevod članka Aarona Bastanija objavljenega 27. oktobra:
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega