Zavod za zaposlovanje redno objavlja statistiko o položaju na trgu delovne sile. Statistika zna biti suhoparna, a se jo splača brati. Če jo pogledamo kritično, nam lahko pove marsikaj. Nedavno so objavili podatke o mladih na zavodu, ki razkrivajo, v kako prekarnem položaju so mlade delavke in delavci. Za golimi številkami se skriva nezmožnost samostojnega življenja (stanovanje, družina, dopust), stres in psihične bolezni, pa tudi rušenje delavske solidarnosti in nezmožnost delavskega organiziranja.
Večina mladih se prijavi na zavod zaradi izteka zaposlitve za določen čas (lani 43,34 odstotka), dobra četrtina (26 %) je iskalcev prve zaposlitve (torej tisti, ki so zaključili izobraževanje), slaba petina pa je bila presežkov zaradi stečajev podjetij oziroma poslovnih razlogov med pandemijo.
Pogodba za nedoločen čas vsak dan vpliva na zaposlenega, saj si vsak želi, da bi dobil stabilnejšo zaposlitev. Zato se boji šefov, boji se včlaniti v sindikat, dela več in dodatno delo, nekateri pa tudi špecajo svoje sodelavce. Seveda zaradi posledic, ki jih ima nestalen dohodek na življenje delavke in delavca, ko zapusti delovno mesto.
Nestandarno zaposleni so tudi prvi, ki ostanejo brez zaposlitve, ko gre kaj narobe. Med pandemijo so najbolj nastradali prekarci, od prisilnih s.p.-jev, zaposlenih za določen čas, študentskih delavcev … Dejansko se ti delavci gibajo med statusom zaposlenega in nezaposlenega, kapital in država jih rekrutirata, ko jih potrebujeta, ko jih ne več, so na cesti. Hire & fire, kot pravijo Američani.
Po podatkih zavoda so bili tisti, stari od 15 do 19 let, konec minulega leta v povprečju na zavodu 6,6 meseca, mladi od 20 do 24 let, v povprečju 8,9 meseca, mladi v starosti od 25 do 29 let pa v povprečju skoraj eno leto (11,5 meseca). Za primerjavo: stari 30 let ali več so bili v povprečju brezposelni skoraj dve leti in pol (29,5 meseca).
Mlajši si, manj časa boš na zavodu. Zakaj? Mladi so vse bolj naučeni prekarnosti, druge možnosti sploh ne poznajo. Zato so se pripravljeni zaposliti tudi ekstremno prekariziranih oblikah dela (pogodbeno, agencijsko delo …). Predvsem si to lahko še privoščijo, saj jim hrbet krijejo starši. Z vsakim letom, ko bi želeli zgraditi lastno življenje, si želijo stabilnejše oblike zaposlitve, ki omogoča vsaj minimum življenjskega standarda. Zato toliko težje dobijo zaposlitev, nanjo dlje čakajo (ni nujno, da jo sploh dobijo), hkrati so manj zanimivi za kapital.
Trg delovne sile je brutalen mehanizem za uničevanje življenj tistih, ki moramo za preživetje prodajati svojo delovno silo. Še posebej za tiste v nižjih segmentih, ki jih kapital (in država) lahko hitro nadomestita, kar smo danes skorajda vsi. Rešitev ni bolj rigiden trg delovne sile, ampak njegova odprava. To ni nobena fantazija, ampak nekaj, kar se je pred štirimi, petimi desetletji v marsikateri državi že zgodilo – #polna_zaposlenost s kakovostnimi delovnimi mesti, ki koristijo družbi in naravi.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega