“Star sem 26 let in ljubim življenje. Užival sem vsak njegov hip, najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, ljubim otroke, ljubim naravo, naš Kras in naše gore ter morje. Toda ravno zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, dam brez kakršnega koli obžalovanja življenje za stranko, za bodočnost, za odpravo hlapčevstva, izkoriščanja človeka po človeku, za zmago komunizma. Statistično ima moja smrt malenkostno vrednost, kajti po vsem svetu žrtvujejo sedaj svoje življenje milijoni tovarišev in tovarišic, ki so brez dvoma boljši in bolj vredni, da bi živeli, nego jaz.”
Zgornje besede je v svojem poslovilnem pismu zapisl primorski komunist in narodni heroj, Josip Tomažič – Pino (bolj znan kot Pinko Tomažič). Fašistične krogle so ga pokosile dne, 15. decembra 1941 na Občinah. Dan pred tem ga je na smrtno kazen obsodil poseben fašističen sodni tribunal na t.i. “drugem tržaškem procesu”, ki je potekal med 2.12 in 14.12.2024.
Poleg njega so bili usmrčeni tudi Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal. Njihovo herojstvo in napredna, komunistična politična misel dandanes ne najdeta prostora v osrednjih medijih. Zato je še bolj pomembno, da spomin nanje, njihovo žrtev in socialistično revolucijo, ki je izšla iz nje, ohranjamo tisti, ki se danes borimo za svet, ki bo temeljil na zadovoljevanju družbenih potreb in ne privatnih interesov peščice.
Njihova žrtev ni bila zaman. Dodala je svoj del v mozaik osvoboditve in socialistične družbene preobrazbe, ki je sledila drugi svetovni vojni.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega