Skupaj z manijo varčevalnih politik se je v očeh evropskih vladajočih razredov na področju pokojninskih sistemom kot eden največjih družbenih izzivov od 80-ih let minulega stoletja naprej vzpostavil t.i. demografski prehod. V razvitih državah, še posebej v Evropi, gre za dolgo trajajoč proces nizkih stopenj rodnosti s hkratnim podaljševanjem pričakovanega življenjskega obdobja, ki spreminja demografsko strukturo prebivalstva ter vpliva na razmerje med upokojenimi in delovno aktivnimi prebivalci.
Najbolj pogosto se za upravičevanje varčevalnih ukrepov izpostavlja razmerje med delovno aktivnimi oziroma zavarovanci (tistimi, ki se jim od plače odvede pokojninski prispevek) in upokojenimi. Kot v izročku za medije zapiše Ministrstvo za delo, imamo »danes 1,55 zavarovanca na vsakega uživalca; leta 2013 je bilo to razmerje 1,38, leta 2000 pa 1,8.« Zmanjšanje razmerja med delovno aktivnimi in upokojenimi naj bi v očeh ortodoksnih ekonomistov in političnih elit povečalo stroške pretočnega pokojninskega sistema, merjenega v odstotku BDP. Hkrati naj bi se z demografskim prehodom zmanjšala ponudba delovne sile na trgu dela, kar naj bi povzročilo zmanjšanje gospodarskega proizvoda.
Apokaliptične napovedi, ki utemeljujejo varčevalne ukrepe, se pogosto podkrepi z demografskimi projekcijami, ki kažejo na postopno staranje prebivalstva. Namesto edninskega izraza “demografska projekcija” je bolj pošteno v množini govoriti o demografskih scenarijih, ki predstavljajo dobro vodilo za oblikovanje politik na kratki rok, na dolgi rok pa gre za informirana ugibanja. Utemeljevanje varčevalnih ukrepov na osnovi projekcij za leto 2050 ali 2060, za katera je nemogoče uganiti tako stopnje rodnosti, umrljivosti kot tudi druge dejavnike, ni smiselno. Napredna politika bi morala v demografske modele vključiti še razne scenarije šokov in kriz, povezanih z podnebnim zlomom.
Če želimo razumeti demografski prehod na kratek in na dolgi rok z vidika politične ekonomije, moramo ločiti posledice na trg delovne sile in na pretočne pokojninske sisteme z zavedanjem, da sta oba na zelo kompleksen način tesno povezana. Ta teden bomo pogledali, kakšni so učinki na trg delovne sile, naslednjič pa bomo pisali o učinkih na pokojninske sisteme.
Z vidika politične ekonomije je nemogoče oceniti ekonomske posledice zgolj iz demografskih razmerij in demografskih scenarijev. Najbolj pogosta razlaga, ki jo širi OECD, pri tem pa mu sledi Ministrstvo za delo, je, da razmerje med delovno aktivnimi in upokojenimi povsem mehansko učinkuje na trg dela in pretočne pokojninske sisteme.
Ortodoksni ekonomisti radi enačijo ponudbo delovne sile s stopnjami zaposlenostmi. Pogled, ki ga sprejemajo na OECD, njim pa sledi tudi ministrstvo za delo, predpostavlja, da je obstoječa delovna sila zaposlena na »naravni« stopnji zaposlenosti, s čimer je pogosto mišljena kar polna zaposlenost. Po njihovem mnenju povečanje ponudbe delovne sile vodi v povečanje gospodarskega proizvoda, saj to enostavno pomeni, da je zaposlenih več ljudi. Če recimo pride kriza in povzroči višjo brezposelnost bo torej več delavcev na trgu delovne sile ustvarilo pritisk na znižanje plač, podjetja pa bodo zato zaposlila več ljudi.
V kontekstu pokojninske reforme je to ključnega pomena, saj ukrepi, kot je zvišanje upokojitvene starosti ter razni državni bonusi za odlaganje upokojitve razširjajo ponudbo delovne sile: po mnenju neoliberalnih ekonomistov naj bi to dolgoročno vodilo v boljši gospodarski rezultat ter v hitrejša okrevanja (zaradi znižanja plač) med krizami. To pri nas javno ponavlja tudi Mesec s prispodobami, da “streho popravljajo, ko je še lepo”.
A celotna zgodba je zgrajena na majavih temeljih. Povpraševanje po delovni sili namreč ne temelji na dani ponudbi delovne sile. Povpraševanje po delovni sili temelji, preprosto povedano, na pričakovanjih podjetij: podjetja bodo najela le toliko delavcev, kot menijo, da je potrebno za to, da proizvedejo neko količino blag ali storitev, ki jih lahko prodajo na trgu. Če tega povpraševanja ne bo, podjetje ne bo najelo novih delavcev, pa naj bodo njihove plače še tako mizerne.
Ironično je, da minister Mesec govori, da varčevalno reformo pripravljajo za prihajajočo krizo, saj so lahko ukrepi za povečevanje rezervne armade delavstva v krizi škodljivi tako za delavstvo kot za gospodarstvo. Ugotovili smo, da večja rezervna armada delavcev pomeni slabšo pogajalsko moč organiziranega dela, kar še posebej v času kriz vodi v realno znižanje delavskih plač. V krizi to pomeni padec dohodka gospodinjstev in posledično manjšo agregatno potrošnjo, kar vodi v krizno spiralo: podjetja spet znižajo pričakovanje glede prihodnje prodaje, kar vodi v novo odpuščanje in tako naprej. Varčevalni ukrepi in spodbujanje daljše delovne aktivnosti torej niso le škodljivi za delovne ljudi, ampak zanikajo temeljne Keynesove nauke kriznega upravljanja, katere pristaš naj bi bil minister Mesec.
Obrnimo se še k zgodbi, da slabše razmerja med delovno aktivnimi in upokojenimi niža gospodarsko rast oziroma negativno vpliva nanjo. Stvar zveni smiselno: če bo delalo manj ljudi, bomo proizvedli manj, torej bo gospodarski proizvod manjši. A v sodobnem gospodarstvu je takšno mišljenje preveč preprosto.
Učinki zmanjšanja ponudbe delovne sile zaradi demografskega prehoda so tesno povezani s politikami države. Gotovo je, da manjši bazen delavcev vodi v zmanjšanje rezervne armade delovne sile, to pa vodi v nižjo stopnjo brezposelnosti in večjo pogajalsko moč delavcev napram kapitalu. Tak trend bi napredne politike izkoristile za okrepitev sindikatov in višanje plač, s čimer bi spodbujali propad nekaterih podjetji z nizko dodano vrednostjo in večja vlaganja v mehanizacijo z namenom povečanja produktivnost na zaposlenega. Delež večje produktivnosti bi lahko potem namenili tudi za financiranje pokojninskega sistema. Reakcionarne politike taki trendi upravičeno skrbijo, zato se odločijo za ustrahovanje delavcev z ukrepi za podaljševanje delovne aktivnosti, nižanje pokojnin ter širjenjem bazena delavcev s spodbujanjem dela študentov in upokojencev ter z uvozom tuje delovne sile. Tudi v primeru nizke rodnosti lahko vlada z ukrepi za pospešeno zaposlovanje tujih delavcev, pa tudi s prekarnim delom revnih študentov in upokojencev, kratkoročno zmanjša ali celo izniči učinek staranja prebivalstva. Dolgoročno, sploh po letu 2040, pa bo trend upokojevanja postal še močnejši in takrat lahko pričakujemo zares radikalne posege v pokojninski sistem.
Poglej si to na primeru migracij. Trenutno ne razpolagamo s podatki o nadomestitvenih migracijah za Slovenijo – številom novih tujih delavcev, ki bi bili potrebni za izničenje učinka upokojevanja generacije X –, vendar lahko naredimo ocene na podlagi raziskave EUROPOP2023, ki je dostopna v bazi podatkov SURS.
Projekcija upošteva tri scenarije glede neto selitvenega prirasta. Glede na to, da je med leti 2018 in 2023 selitveni prirast (z izjemo kovidnega leta 2021) znašal na letni med 11.528 in 18.365 oseb, je v trenutnih okoliščinah smiselno upoštevati osnovni in povečan selitveni prirast projekcije EUROPOP2023. Osnovni scenarij predvideva, da bi neto selitveni prirast po nekoliko večjem prirastu v začetnih letih projekcije 2022 in 2023 (več kot 11 tisoč ljudi letno) v povprečju v obdobju 2024–2100 znašal 6.083 ljudi letno. Scenarij višjega selitvenega prirasta predvideva v povprečju 9.702 oseb (pri čemer je do povprečno letno 11.906 priseljenih oseb). V primeru uresničitve scenarija visokega neto selitvenega prirasta bi se število prebivalcev, starih 20–64 let, ohranjalo na sedanji ravni do približno leta 2040.
Z vidika trga delovne sile še naslednjih 15 let ni močnih razlogov za preplah. Največja težava z vidika dela zaenkrat ni demografija, ampak nizka rast realne produktivnosti. Ta pa je posledica politične podpore podjetniškim sektorjem z nizko dodano vrednostjo, ki temelji na nizkih plačah, slabih delovnih pogojih in prekomernim uvažanjem tuje delovne sile, ki dela v sužnjelastniških pogojih.
Jasno je, da je mogoče doseči rast gospodarskega proizvoda z manjšim bazenom delovne sile: a za to so potrebni ukrepi za rast produktivnosti. Kot zadnja leta opozarja UMAR, se država nasploh sooča s skromno realno rastjo produktivnostjo, zaradi česar rast slovenskega BDP v zadnjih letih temelji predvsem na povečani količini dela. Povečevanje stopenj produktivnosti, delež katere bi bilo mogoče nameniti za povečane izdatke za pokojninsko blagajno, je tesno povezana z ravnjo investicij v osnovna sredstva oziroma v tehnologijo, ki zmanjšuje potrebo po delovni sili. Krčenje ponudbe delovne sile bi torej s podporo vlade lahko vodilo v močno poviševanje minimalne plače (pa tudi ostalih plač), kar bi kapitaliste prisililo k povečevanju investicij v osnovna sredstva. A slovenska realnost je drugačna.
V Sloveniji vsaj 5 let vidimo zmanjševanje rezervne armade delovne sile, na katero se trenutna vlada odziva z realnim nižanjem minimalne plače in množičnim uvozom tuje delovne sile. To neproduktivnemu in najbolj zajedalskemu delu slovenskega kapitala omogoča, da ne izboljšujejo plač in delovnih pogojev ter ne povečujejo investicij v osnovna sredstva oziroma ne uvajajo tehnologij, ki bi zmanjšale potrebo po delavcih. Zato ni čudno, da predstavniki Levice pri pokojninski reformi rasti produktivnosti na zaposlenega raje ne omenjajo.
Če sklenemo, se zdi da opozarjanje na apokalitične učinke demografskih trendov na trg delovne sile zaenkrat neutemeljeno. Z vidika politične ekonomije gre za sicer pomembne trende, ki bodo dolgoročno, še posebej po letu 2040, imeli resne posledice na razporeditev dohodkov in družbene moči – najsi bo za kapital ali za delo. Politično vprašanje, ki se na trgu dela z demografskim prehodom odpira je, ali bo to koristilo javni sferi, moči dela in terenskim sindikatom ali privatni sferi, kapitalu in kompresorskim sindikalnim baronom. Ministrstvo za delo je izbralo slednje.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega