Izpusti toplogrednih plinov bodo v letu 2024 dosegli zgodovinski rekord. Leta 2023 je prvič v zgodovini globalna temperatura površja planeta presegla 2,0 °C nad izhodiščno vrednostjo IPCC iz obdobja 1850-1900. Poleg tega je več kot 90 % svetovnih oceanov zajel vročinski val Rekordni bodo tudi profiti fosilnih gigantov in bogastvo svetovnih milijarderjev.
Podnebna kriza se iz dneva v dan zaostruje. Zaradi vse bolj intenzivnih ekstremnih vremenskih pojavov smo priča vse hujšim podnebnim in družbenim katastrofam. Poplave v Španiji, orkani v ZDA, vročinski valovi s 50 °C v Indiji, suše na jugu Afrike. To prinaša uničujoče posledice za ljudi povsod po svetu: pridelava hrane je otežena, cene življenjskih potrebščin naraščajo, prav tako močno narašča javnofinančno breme.
Posledice podnebne krize prinašajo tudi negativne zdravstvene posledice, ljudje izgubljajo domove in življenja, kar je še posebej očitno v državah globalnega juga. Breme vse hujših posledic podnebne in drugih družbenih kriz nosimo delovni ljudje, za okoljsko krizo pa so odgovorni bogati. Torej manjšina lastnikov proizvodnih sredstev in finančnih virov, ki s svojo luksuzno potrošnjo in škodljivimi investicijami – te v kapitalizmu usmerja zgolj in samo prizadevanje po čim večjih profitih, ne pa zadovoljevanje družbenih potreb ob upoštevanju omejitev planeta. Zato nas ne sme presenečati, da so vladajoči razredi na letošnji že 29. podnebni konferenci v Bakuju, ki se je zaključila prejšnji teden, sprejeli še enega v nizu praznih/skromnih podnebnih dogovorov, ki ne prinaša potrebnih rešitev.
Osrednja tema letošnje konference je bila zagotavljanje zadostnih podnebnih financ za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter kritje izgub in škode zaradi podnebnih katastrof v državah globalnega juga. Sprejet je bil povsem nezadosten dogovor o pičlih 300 milijardah dolarjev sredstev na leto, čeprav so omenjene države zahtevale vsaj 1,3 bilijona dolarjev nepovratne letne pomoči do leta 2035. Združeni narodi ocenjujejo, da so dejanske potrebe še bistveno večje od tega. Poleg tega ne gre samo za nepovratna sredstva, ampak v veliki meri tudi za posojila in kredite. To pomeni, da bo globalni sever – imperialistično jedro pod okriljem Združenih držav Amerike in EU – še naprej brezsramno izčrpaval države globalnega juga. To je bil tudi razlog, da so predstavniki zavezništva malih otoških držav in najmanj razvitih držav zapustili pogajanja in zahtevali prekinitev pogovorov.
Reševanje podnebne krize je obsojeno na propad, če državam globalnega juga ne bomo namenili občutno večje nepovratne finančne “pomoči” za ukrepanje, ki bi v resnici predstavljala zgolj odplačilo ogromnega podnebnega dolga globalnega severa. Za boljšo predstavo glede dolga naj izpostavimo dejstvo, da sta ZDA in Evropa odgovorni za približno polovico vseh zgodovinskih izpustov, čeprav v teh delih sveta živi zgolj desetina svetovnega prebivalstva. V Evropi smo na prvi pogled morda res bolj ozaveščeni, recikliramo, ne uporabljamo plastičnih vrečk za enkratno uporabo in imamo čiste ulice. Ampak ob tem kapital iz centra seli proizvodnjo in svoje smeti seli na periferijo svetovnega kapitalizma. Od tod potem uvažamo ogromne količine škodljivih izpustov, ki pogosto izpadejo iz takšnih in drugačnih statistik podnebnega ukrepanja.
Poleg nezadostnih dogovorov in nazadovanja na globalni ravni, pa glede reševanja podnebne krize nazadujemo tudi na državni ravni. Če je minister Kumer na lanski podnebni konferenci v Dubaju govoril o nujnosti odprave subvencij fosilnim gorivom, za katere na letni ravni v Sloveniji namenjamo preko 200 milijonov evrov javnega denarja, je doma klonil pod pritiski kapitala in finančnega ministrstva in se ukinitvi teh škodljivih subvencij odpovedal.
Namesto tega se je Slovenska vojska pohvalila kot primer dobre prakse. Češ da se zavedajo okoljskega vpliva vojske in da bodo poskrbeli za manjši okoljski vpliv. Pri izračunih ogljičnega odtisa pa so (priročno) pozabili všteti izpuste zaradi orožja in vojn. Medtem ko smo v Bakuju spremljali greenwashing Slovenske vojske, je Državni zbor sprejel proračun za naslednji dve leti, ki namenja rekordne zneske obrambnemu ministrstvu in drastično povečuje javna sredstva za oboroževanje. Za infrastrukturo in opremljenost slovenske vojske bodo leta 2025 namenili več kot 400 milijonov evrov, med tem ko so leta 2021 namenili “manj kot” 100 milijonov evrov. Namesto, da bi ta sredstva uporabili za vzpostavitev vsem dostopnega in učinkovitega javnega potniškega prometa, izboljšanje javnih storitev kjučnih za soočanje s posledicami podnebne krize (zdravstvo, šolstvo, dolgotrajna oskrba, civilna zaščita idr.), jih v rekordnih količinah namenjamo za eno izmed okoljsko in družbeno najbolj pogubnih industrij.
Med tem je spletna stran za sledenje letom FlightRadar24 razkrila, da je v prvem tednu na podnebno konferenco v Baku priletelo 65 zasebnih letal, kar je dvakrat več kot običajno. Spomnimo, da je na letošnjem podnebnem vrhu za ohranjanje fosilnih goriv lobiralo skoraj 2000 fosilnih lobistov, lani pa celo 2500. Že samo količina zasebnih letal nam razkrije marsikaj glede namenov udeležencev podnebne konference. Spomnimo, da je zgornji 1% najbogatejših odgovornih za polovico vseh emisij iz letalstva. Ena ura leta z zasebnim letalom pa sprosti toliko emisij, kot jih običajno povzroči človek v pol leta. O usodi našega planeta so odločali bogataši, ki nenehno potujejo z zasebnimi letali in se na vse pretege trudijo zavarovati svoje za okolje in ljudi uničujoče investicije.
Jasno je, da potrebujemo globalni načrt s katerim bi lahko usmerili naložbe v stvari in dejavnosti, ki jih kot družba potrebujemo. Za prehod na obnovljive vire energije, ekološko kmetijstvo, javni prevoz, ekološke sanacije in obnove, javno zdravje, kakovostne šole in druge potrebe. Poleg tega bi moralo biti bistvo takšnega načrta izenačitev razvoja po vsem svetu, tako da bi sredstva iz nekoristne in škodljive proizvodnje na severu preusmeril v razvoj juga, izgradnjo osnovne infrastrukture, sanitarnih sistemov, javnih šol in zdravstvenega varstva ter prizadevanje za zagotovitev enakovrednih delovnih mest za delavce zaradi zmanjšanja ali zaprtja nepotrebnih ali škodljivih industrij. A vse bolj očitno postaja, da za takšen dogovor ni prostora na podnebnih konferencah, kjer o družbenem razvoju odločajo kapital in njegovi zastopniki.. Edina rešitev je množično organiziranje in gradnja kolektivne moči od spodaj, s katero se bomo uprli interesom kapitala in se zavzeli za ekosocialistično preobrazbo družbe. Ta mora temeljiti na dejanskih družbenih potrebah znotraj planetarnih omejitev.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega