VZPONI, PADCI IN PERSPEKTIVE SINDIKALNEGA BOJA

Z vami delimo izseke iz prispevka Ane Podvršič, ki za Radio Študent v rubriki Terminal ocenjuje stanje sindikalnih bojev v kontekstu razrednega boja:

“Odprt razredni boj je dejansko zapisan v gene odcepitve Slovenije od Jugoslavije in nadaljnjega razvoja pravnoformalne Slovenije. Na koncu osemdesetih letih se je v Jugoslaviji izoblikoval močan stavkovni val, ki mu ni bilo para ne le v tedanjem socialističnem svetu, ampak tudi na evropski ravni. Bolj ko so jugoslovanske zvezne in republiške oblasti pritiskale z varčevalnimi ukrepi in samoupravljanje spreminjale v vzvod izkoriščanja delavskega razreda, bolj so delavke in delavci ustavljali proizvodnjo v podjetjih, zborovali pred vladnimi palačami in blokirali celotna mesta.”

“Slovenija pri tem ni bila nobena izjema. Delavke in delavci mariborskega industrijskega giganta tovarne avtomobilov in motorjev so v vročem juliju 1988 sprožili prvi jugoslovanski večdnevni protest, ki je potekal po vsem mestu. Stavkovni val je vrhunec dosegel prav v času državnega osamosvajanja. Kljub vsesplošnemu diskurzu o liberalizaciji, odmiku politike iz gospodarstva in demokratizaciji je tedanja Demosova vlada delovala enostransko, sindikatov pri odločanju ni upoštevala, rast plač pa vztrajno nadzorovala. A sindikatom je kmalu prekipelo. Ko se je vlada enostransko odločila, da zamrzne plače, so se sindikati odločili za protest, ki mu ni bilo para v širši regiji. Sindikati so pod vodstvom prenovljene Zveze svobodnih sindikatov organizirali splošno opozorilno stavko, ki je gospodarstvo paralizirala za več ur, državo pa spravila na kolena.”

“Sindikati so torej v času državnega osamosvajanja na eni strani sledili razredni strategiji in so nastopili v imenu delavk in delavcev kot celote. Na drugi strani pa so sprejeli vlogo tako imenovanih socialnih partnerjev, soustvarjalcev doseganja zunanje cenovne konkurenčnosti slovenskega izvoznega sektorja, ki temelji na postopnem in selektivnem vzemanju delavskih in socialnih pravic. Ta kompromisna socialnopartnerska drža je šla nasproti interesom delavstva kot celote. Prednost je dajala tistim segmentom zaposlenih, ki so bili neposredno potrebni za izvoz, denimo bolje izobraženim inženirjem, ostale skupine delavstva pa so služile kot sredstvo za nižanje splošnih stroškov dela. Tu na primer mislimo na tiste zaposlene, ki začasno delajo v proizvodnji v času večjega povpraševanja, zaposlene v maloprodaji in ostalih sektorjih, ki nudijo poceni storitve izvoznikom in naraščajočemu številu malih dobaviteljev.”

“Vseeno so se sindikati v času krize soočali z naraščajočim nezadovoljstvom članov, ki so masovno zapuščali sindikate. Res je, da so sindikati s svojo mobilizacijsko močjo korenito upočasnili in preprečili radikalno razgradnjo sistema socialnega varstva in varnega zaposlovanja. A hkrati so hote ali nehote prispevali k sicer postopnemu, a trdnemu poglabljanju neenakosti med različnimi skupinami zaposlenih. V krizi evroobmočja se je socialnopartnerska strategija dokončno izkazala za kontraproduktivno. Sindikati so se pod pritiski finančnih trgov, Evropske komisije in državnih predstavnikov, ki so servilno sledili zunanjim navodilom in pričakovanjem, lahko pogajali le o manj slabih in še slabših možnostih.”

“Dejstvo namreč je, da so sindikati danes v neprimerno težjem in prav nič zavidanja vrednem položaju v primerjavi s svojimi predhodniki iz časa državnega osamosvajanja. Proizvodni sektor je dodobra integriran v mreže evropskih globalnih verig in mu ni treba več sklepati kompromisov s sindikati; država je z vključevanjem v evro območje izgubila nadzor nad gospodarskimi politikami, s tem pa tudi sposobnost sklepanja in izvajanja socialnih kompromisov. Tu so še naraščajoča prekarizacija zaposlovanja, drobljenje sindikatov in upadanje splošne sindikaliziranosti delavstva.”

“Nič od naštetega ne sme biti izgovor za vnaprejšnjo vdajo. Četudi je situacija nezavidljiva, ni brezizhodna. Tako kot so to počeli nekoč, lahko sindikati tudi danes prevzamejo koordinacijo delavskega gibanja, ki se bo zoperstavilo neoliberalnim reformam in zahtevalo večjo demokratizacijo procesov upravljanja podjetij in njihovih dobičkov. To bodo lahko storili le tako, da bodo prenehali igrati vlogo partnerjev v krepitvi konkurenčnosti na račun delavstva, šli onkraj neposrednih individualnih koristi in začeli delovati v prid krepitve opore in podpore med različnimi skupinami zaposlenih. Od podjetniškega sindikalizma ima koristi le peščica na škodo ostalih; od razrednega sindikalizma pa bi lahko koristi imelo delavstvo nasploh.”

Vabljeni k branju in poslušanju celotnega prispevka na spodnji povezavi:

https://bit.ly/3NLEsqc

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega