Nedavno smo v medijih slišali o primeru delavke, ki se je za pomoč na Delavsko svetovalnico obrnila zaradi zdravstvenih težav, zaradi katerih ni zmožna več delati. Doživela je hud epileptični napad, kar šest ur je nezavestna ležala na tleh, nato pa preživela še tri dni v umetni komi. Čeprav delavka okreva, jo kljub nedokončani specialistični diagnostiki zdravstvena zavarovalnica pošilja nazaj na delo.
Primerov o boleznih in poškodbah, ki delavcu onemogočajo delati in tako zaslužiti za preživetje; ali primerov, ko delavci izgubijo svoje zdravje prav zaradi dela, ki ga opravljajo, je malo morje. Astme, obrabe hrbtenice, sindrom karpalnega kanala, kožne bolezni, izgorelost. To so le nekateri primeri bolezni in poškodb, ki doletijo trgovke, gradbene delavce, voznike tovornjakov, čistilke, osebne asistente. A v kapitalizmu se poslabšanja zdravja delovnih ljudi najpogosteje pripisuje individualni krivdi – nezdrav življenjski slog, premalo gibanja in spanja ter nezdrava prehrana.
Le redko se poslabšanje zdravja delavca obravnava kot posledico kapitalističnega izkoriščanja. Za zaščito delavcev in delavk bi sicer naj obstajali zakonodaja in ukrepi, ki blažijo posledice poklicnih bolezni in poškodb, da bi lahko delavec dostojno živel tudi po tem, ko je svoje zdravje “žrtvoval” za podjetje. Priznanje poklicne bolezni ali poškodbe pri delu bi naj omogočilo dostop do minimalnih sredstev za preživetje, kot so invalidnine in pokojnine. A najprej je treba delavcu sploh dokazati, da je zbolel zaradi dela.
Kot so zadnja desetletja opozarjali sindikati in strokovnjaki medicine dela, v Sloveniji področja poklicnih bolezni nismo imeli niti pravno urejenega, kaj šele, da bi se to izvajalo v praksi. Eden izmed razlogov za to je po oceni sindikatov tržni odnos, ki se je po obnovi kapitalizma v Sloveniji vzpostavil med zdravnikom medicine dela in delodajalcem. Delodajalec naj bi bil tisti, ki delavca pošlje na verifikacijo poklicne bolezni, izvajalcu medicine dela pa plača za storitev. Zgovorna je statistika, ki prikaže obdobje pred in po osamosvojitvi. V letih pred osamosvojitvijo je bilo v Sloveniji priznanih okoli 800 poklicnih bolezni letno, po letu 1991 pa je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznal povprečno trideset poklicnih bolezni na leto.
Šele leta 2023, po tem, ko so sindikati prijavili državo na Mednarodno organizacijo dela, so na ministrstvu za zdravje sprejeli pravilnik o poklicnih boleznih in s tem neodvisni zdravniški pregled. A čeprav so se sindikati ponosno veselili, da bo zdaj priznavanje poklicnih bolezni urejeno, se to seveda v kapitalistični praksi ne dogaja. Čeprav bi naj bilo zdaj priznavanje bolezni bolje urejeno, so postopki v praksi dolgotrajni, večinoma pa si delavci obolelosti niti ne upajo prijaviti ali ne vedo, da obstaja možnost za prijavo. Prav tako je pomembno omeniti, da je seznam poklicnih bolezni, ki se priznavajo v Sloveniji, omejen. Na njem recimo ni kožnega raka, povzročenega zaradi UV sevanja, ki je pogosta bolezen delavcev, ki delajo na prostem.
To, da so delovne nesreče in poklicne bolezni sploh pripoznane kot take, ni samoumevno. Boj za priznanje je primer razrednega boja. Spomnimo, da so delodajalci z Gospodarsko zbornico na čelu glasno nasprotovali sprejemu pravilnika o poklicnih boleznih. Dokler obstaja rezervna armada delavcev, kapitalistu ne bo mar za zdravje posameznega delavca. Le če bi vsi delavci na svetu zboleli in se ponesrečili, ko ne bi ostalo nikogar več za izkoristiti, le takrat bi si kapitalist zaželel, da jim zdravnik pomaga.
Čeprav je za delavce pomembno, da obstajajo postopki za individualno reševanje primerov ob poškodbah in boleznih zaradi dela, je veliko bolj pomembno in učinkovito boriti se za skupno izboljšanje pogojev dela in predvsem za odpravo kapitalističnega sistema. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je dejavnik tveganja, ki so mu pripisali največji delež smrti povezanih z delom, opravljanje nadur. Kot poklicne bolezni, ki so se končale z največ smrtimi izidi, pa so opredelili pljučne bolezni.
Skupni boj za krajši delovnik, boj za več prostega časa, boj za čisto okolje, boj za produkcijo, ki bo po meri ljudi in narave – to so najpomembnejši boji, ki bodo zagotovili zdravo in kvalitetno življenje delovnim ljudem.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega