V Mariboru že dober teden poteka agitacijska akcija, ki srednješolsko mladino odvrača od vojnega hujskaštva, militarizma, Natove imperialistične politike po svetu in se zavzema za vzpostavitev mirovniškega gibanja. Akcija je neposreden odgovor na današnjo proslavo Slovenske vojske v mariborski Dvorani Tabor, na kateri sta med nastopajočimi tudi dobro poznana glasbenika Vlado Kreslin in Leopold I., ki skozi svojo glasbo sicer veliko krat izražata mirovniška stališča, a očitno nimata težav nastopati na dogodku, ki slavi oboroževanje in nagovarja mladino, da se pridruži vojski. Na zaključnem mirovniškem sestanku nas je celo obiskala policijska patrulja, ki je preverjala, ali bo naše srečanje ogrozilo dogodek Slovenske vojske. Policijsko nadziranje sestankov je še eden izmed poskusov državnega zatiranja mirovniškega organiziranja.
Slovenska vojska opazno povečuje svojo prisotnost v javnem prostoru, vključno s šolami, kjer dijakom (predvsem fantom) obljubljajo bleščečo kariero s hitrim napredovanjem, brezplačni vozniški izpit in priložnost za osebnostno rast. Z videi na družabnem omrežju Tiktok, ki je izredno popularno med srednješolsko mladino, prikazujejo prizore discipliniranih mladih fantov, ki jim vojska nudi varno zatočišče pred revščino in socialnimi problemi. Vodstva šol dovoljujejo vojakom vstop v šole, namesto, da bi v šolskem prostoru, katerega naloga naj bi bila vzgoja za mir, razvijali kritičnost do oboroževanja, militarizma in NATA, smo priča vse intenzivnejši vojni propagandi. In to v času palestinskega genocida in vojne v Ukrajini.
V Rdeči pesi smo se aktivistom pridružili na terenu in zbrali nekaj vtisov:
Ana Lah, članica ekosocialistične iniciative Klas, je povedala: »Domneva, da mladi znotraj šolskega prostora le malo izvedo o dogajanju po svetu, se je tekom pogovorov, ki smo jih opravili pred mariborskimi srednjimi šolami, potrdila. Samo predstavljajmo si lahko, kakšne posledice ima dejstvo, da se mora mladina sama soočati s tem, kar vidi na spletu. Šolski sistem jim niti ne predstavi konteksta v katerem vojne po svetu potekajo, niti ne poskusi biti do njih kritičen. Ob tem pa na srednjih šolah, pri čemer še posebej targetira poklicne, promovira slovensko vojsko. Eden od dijakov je v pogovoru izpostavil, da nekateri mladi dojemajo odhod v vojsko kot priložnost, da se spravijo v red, da delajo na sebi. Ob tem pa ne razmišljajo o tem, kaj vojska kot taka pomeni, nikakršne kritike o vojski kot taki pa ne slišijo niti pri družboslovnih predmetih. Neka dijakinja je na primer rekla, da se počuti zelo nemočno, ko razmišlja o vojnah po svetu in da bi si želela, da bi se o tem več pogovarjali tudi na šoli. Ko smo se pogovarjali o tem, kaj lahko kot dijaki in dijakinje naredijo za mir, so bili večinoma pasivni, češ da raje o tem ne razmišljajo kot pa ukrepajo. Ko smo omenili primer zasedbe FDV-ja, so bili večinoma zelo presenečeni in navdušeni, da se nekaj da.«
Mara Lešek iz Rojava kliče je z nami delila svoje vtise: »Kot nam je zaupala velika večina dijakov, s katerimi smo stopili v stik, se v kontekstu izobraževalnih institucij o vojski, vojni in miru praktično ne pogovarjajo, kljub dejstvu, da kar nekaj šolskih institucij s Slovensko vojsko aktivno sodeluje ali jim vsaj nudi oglaševalski prostor. Ob tem je bilo med dijaki prepoznati kar precejšnjo pripravljenost govoriti o pomenu vojske in njenem dejanskem delu, ki je vse prej kot to, kar se z zabavnimi dogodki tipa koncertov ali igričarskih turnirjev skuša prikazati. Slednje je tudi nekaj, česar se dijaki zelo dobro zavedajo, a jim pogosto zmanjka vzvodov, s katerimi bi lahko svoje razumevanje poglobili. Ravno zavoljo tega obstaja nujna potreba, da se o političnem ozadju izostrene vojne propagande začnemo sploh pogovarjati in to med dijaki samimi tudi aktivno spodbujamo. Dijaki poklicnih šol, ki jih vojska primarno targetira, o služenju vojaškega roka primarno razmišljajo iz materialnih razlogov, kar vojska s pridom izkorišča. Ob tem obstaja ogromen manko vedenja o pomenu NATA v trenutni konstelaciji globalnih političnih sil in kaj točno služenje slovenski vojski in s tem NATU za potencialne rekrute sploh pomeni.”
Aktivist Miha Drvar je med pogovori z dijaki opazi pomanjkanje razumevanja, saj so mladi le malokrat izpostavljeni tovrstnim temam: “Mladina se je večinoma strinjala s tem, da je namen vojne to, da se ljudje “koljejo”, medtem ko oni bogatijo. Od tega smo prešli na to, kar se dogaja v Ukrajini in Palestini. Večina teh, do katerih sem pristopil, je bila zelo zainteresiranih, rekli so tudi, da pridejo na dogodek, ker jim manjka pogovora o teh stvareh. O tem ne morejo govoriti doma, včasih kdo ima kakega prijatelja, s katerim govori. Izrazili so hvaležnost, da se lahko o tem z nekom pogovarjajo.”
Arne Zupančič je še dodal: “Dijakinje in dijaki imajo precej odklonilno mnenje o NATU in Slovenski vojski. Zdi se, da je slaba bojna pripravljenost SV postala pregovorna med mladimi, ki SV sploh ne jemljejo resno. A če vojna propaganda ne pride do mladih, še ne pomeni, da ni razlogov za agitacijo – nasprotno, šole mladino puščajo v nevednosti glede temeljnih domačih in mednarodnih političnih nasprotij. Večina tako niti ne ve, kje začeti misliti, čeprav imajo znotraj sebe moralni in politični kompas, ki kaže pravo smer.”
V splošnem lahko sklenemo, da šola, ki bi se naj glede na svoj kurikulum zavzemala za mir, tega ne počne. Z ignoranco do aktualnega dogajanja deluje kot podaljšek politike in kapitalistične države. Z izobraževanjem in pogovori z mladimi bi lahko prišlo do mirovniškega gibanja tudi med srednješolci, načelo bi se pa lahko tudi že v osnovni šoli. Šele ko se bo šola kot institucija jasno postavila na stran miru, bo dejansko opravljala svojo nalogo. Protivojna mreža v bodoče redno organizirala mirovniške in izobraževalne dogodke v Mariboru, o katerih bomo na Rdeči pesi zagotovo še poročali.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega