Nadaljujemo o demografskem vprašanju v kontekstu pokojninske reforme. Ugotavljali bomo, kakšni so učinki demografskega prehoda na pretočni pokojninski sistem.
Kot smo orisali v prispevku preteklega tedna, je glavni argument zagovornikov varčevalnih ukrepov poslabšanje razmerja med zavarovanci oziroma delovno aktivnimi in upokojenci. Pri tem se najpogosteje sklicujejo na koeficient starostne odvisnosti starih, ki prikazuje razmerje med številom prebivalcev, starejših od 65 let in prebivalcev, starih 15 do 64 let, pomnoženo s 100. Kazalnik ima v splošnem dve slabosti: najprej, da ne kaže nujno razmerja odvisnosti med zavarovanci in upokojenci ter je zato lahko zavajajoč, ko govorimo o dejanskih finančnih učinkih. Poleg tega je kazalnik neprimeren za zgodovinsko primerjavo s povojnim obdobjem, saj je v preteklosti večji delež žensk opravljalo neplačano gospodinjsko delo in ni vstopalo na kapitalistični trg delovne sile. Upoštevajoč zgornje omejitve lahko iz kazalnika ugotovimo naslednje.
Predpostavimo, da se bo število prebivalcev, starih med 20-64 let, do leta 2040 ohranjalo. Potemtakem bi se po eurostatovem modelu, opisanem v prejšnjem prispevku, tako v osnovnem scenariju kot v scenariju višjega selitvenega prirasta koeficient starostne odvisnosti starih nekoliko poslabšal. Po najaktualnejših podatkih SURS koeficient trenutno znaša 34,7. Po osnovnem scenariju naj bi koeficient leta 2040 znašal 45,7 oziroma po scenariju višjega neto selitvenega prirasta, 43,4. Sklepamo torej lahko, da se bo število starejših, ki so odvisni od 100 delovno sposobnih prebivalcev, do leta 2040 povečalo za okoli 10, na okoli 44. Preprosto povedano to pomeni, da bo čez 15 let približno 10 več upokojencev na 100 oseb, starih med 15 in 64 let.
Iz omenjenih scenarijev izhaja, da tudi scenariji višjih neto migracij (več dela tujcev) na dolgi rok ne bodo povsem izničili posledic staranja, zato je zagotavljanje blaginje upokojencev dolgoročno dejanski izziv, s katerim se bo morala soočiti tudi socialistična politika. Demografski scenariji tudi kažejo, da zadeve na srednji rok, torej za naslednjih 15 let, niso zelo dramatične: koeficient starostne odvisnosti starih bo v Sloveniji v naslednjih desetih letih narasel na stopnjo, primerljivo s sedanjimi stopnjami na Portugalskem, v Italiji in deloma tudi Finskem, do leta 2040 pa naj bi koeficient za nekaj odstotnih točk presegel vrednosti, ki jih danes beležijo omenjene države.
Da stanje zaenkrat ni alarmantno, kažejo tudi podatki o izdatkih ZPIZ. Vlada in Ministrstvo za delo namreč molči o tem, da so bili izdatki za pokojninsko blagajno, merjeni v odstotku BDP, v letu 2023 najnižji po letu 2000. Po krizi, leta 2013, so izdatki že znašali 13,6 % v BDP, nato so se do leta 2019 zmanjšali na 11,3 % BDP: isti odstotek smo zabeležili tudi leta 2023. Prav tako je zaradi visoke zaposlenosti v zelo dobri kondiciji pokojninska blagajna, ki beleži enega najmanjših transferjev iz proračuna. Z izjemo kovidnega leta 2020, ZPIZ preteklih 5 let prejema manj kot 20 % prihodkov iz proračuna: leta 2023 je to pomenilo malce več kot milijardo evrov, lani pa okoli 1,4 milijarde evrov, kar je manj kot v mnogih letih po krizi.
Manjši izdatki niso le posledica gospodarske rasti, visoke zaposlenosti in dela tujcev, temveč tudi preteklih varčevalnih ukrepov, predvsem zamrznitve usklajevanja pokojnin med letoma 2012 in 2015 ter zvišanja dejanske starosti za uveljavitev pravice do pokojnine. Očitno je, da pretekli varčevalni ukrepi in bonusi za ostajanje v zaposlitvi učinkujejo še danes in omejujejo rast izdatkov za pokojnine: a trenutni vladi to pač ni dovolj.
Kot je za Dnevnik povedal minister Mesec, mikrosimulacijski modeli kažejo, da bi brez reforme izdatki čez 30 let narasli na nekaj manj kot 14 odstotkov v BDP. Nato pa dodal, da “z ukrepi, ki jih ta reforma prinaša, pa do leta 2040 z izdatki za pokojnine ostanemo pod 11 odstotki BDP, do leta 2053 pa zraste strošek na malo čez 12 odstotkov.” Problem izjave je, da govori o izdatku čez 30 let, medtem ko se reforma pripravlja za naslednjih 15 let, ko finančna slika verjetno še ni izrazito problematična. A tudi če sprejmemo simulacije Ministrstva za delo, povečanje izdatkov brez reforme sploh ni dramatično. Če danes za pokojninsko blagajno namenimo 11,3 % v BDP, to pomeni 2,5 odstotni točki v tridesetih letih, kar je po mnenju ministrstva za delo nevzdržno. Po drugi strani pa minister istega resorja molči o vprašanjih vzdržnosti, ko evropske elite govorijo o povečanju obrambnega proračuna na 3 odstotke BDP v obdobju manj od petih let.
Podatki in fiskalni cilji na področju oboroževanja torej kažejo, da slovenski pokojninski sistem tudi dolgoročno, t.j. po letu 2040, ni nevzdržen: a ob dveh pomembnih pogojih. Prvič, da se srednjeročno poviša prispevne stopnje ali poišče nove davčne vire za financiranje pokojninskega sistema. In drugič, da se nekateri nepotrebni izdatki, npr. za orožje in za neučinkovite subvencije kapitalu, preusmeri v pokojninski sistem. Časa za snovanje in prilagoditve na povečane izdatke za pokojnine je dovolj, manjka le politična volja.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega