GOSTUJOČE PERO: Vojaška politika v novi dobi imperialističnih vojn 

Vlada je pred prazniki sprejela novo vojaško in obrambno strategijo. Obe predvidevata nadaljnje in pospešeno podrejanje slovenske vojaške politike interesom vodilnih članic Nata. Ta usmeritev ni ne nova ne presenetljiva, presenetljivo je kvečjemu to, da jo je sprejela vlada, v kateri je tudi Levica, ki se menda zavzema za izstop iz Nata. Kolikor vemo, Levica ob tem ni protestirala. Presenetljivo je tudi to, da vojaška strategija dopušča ponovno uvedbo selektivne ali splošne vojaške obveznosti, čeprav so vladne stranke v koalicijski pogodbi obljubile, da naborništva ne bo. »Zaveze do Nata« so pač pred »zavezami do volivcev«!

Ob tej priložnosti objavljamo daljši komentar Marka Kržana. Komentar bo (v nemščini) objavljen v časopisu Volksstimme, glasilu Komunistične stranke Avstrije ( KPÖ).

Vojaške strateške cilje bomo dosegli z ustrezno vojaško držo, s čimer bomo izvajali odvračanje in zadrževali varnostne grožnje ter se spoprijemali z njimi čim bliže njihovega nastanka in čim dlje od naše države ter zunanjih meja Evropske unije in Nata. – Ne, to ni strategija neokolonialne velesile, ki si jemlje pravico do preventivnih udarov od Vzhodne Evrope preko Srednjega vzhoda do Podsaharske Afrike. To je strategija Republike Slovenije, državice z 2 milijonoma prebivalcev, ki naj bi po ustavi »pri zagotavljanju varnosti izhajala predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, oziroma njene žepne vojske s 7.000 pripadniki, katere naloga je po zakonu »obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države«.

To protislovje bi bilo smešno, če ne bi imelo resnih posledic: vsako leto milijarda evrov za vojsko, od tega 200 milijonov evrov za uvoženo opremo in oborožitev. Zneska bosta naraščala hitreje kot družbeni proizvod in se zažirala v sredstva, ki bi jih lahko namenili za družbene potrebe. Če bo Slovenija čez šest let res dosegla minimalne zahteve Nata (2 % BDP-ja), bo za vojsko primerjalno gledano porabljala vsaj trikrat več kot danes nevtralna Avstrija (0,6 % BDP-ja). In če bo slovenski politični razred ocenil, da z denarjem v vojsko ne privabi dovolj kadra, sledi tudi ponovna uvedba vojaške obveznosti.

Usmeritev ni nova: je nadaljevanje politike, ki jo slovenski politični razred vodi že 30 let. In tudi ni izvirna, saj podobno politiko vodijo vse (nove) članice Nata in EU-ja. Bistvo te politike je preurejanje vse družbe po meri (mednarodnega) kapitala in podreditev države interesom Nata in EU-ja, natančneje njunih vodilnih članic. V tem procesu je tudi slovenski politični razred postal njihov podizvajalec, zato je logično, da je iz vojske naredil podizvajalko Nata. To se kaže v zadnjih nakupih oborožitve: 2 transportni letali za oskrbo vojske do 6000 km stran od Slovenije, 6 helikopterjev za Natove večnacionalne specialne sile. Kaže se v nameri, da bo vsaj 50 % vojske pripravljene za bojevanje v tujini, vsaj 10 % moštva vedno v stalni pripravljenosti. To potrjuje tudi dejstvo, da se je Slovenska vojska umaknila iz mirovnih operacij OZN-a, hkrati pa je primerjalno gledano ena največjih »dobaviteljic« kadra za operacije Nata.

Toda interesi slovenske družbe (delovnih ljudi v najširšem pomenu) ne sovpadajo z interesi vodilnih članic EU-ja in Nata, še manj z interesi njihovih vladajočih razredov, ki diktirajo njuno »agendo«! Evropska unija ni družba enakovrednih držav, ampak povezava zahodnoevropskega centra z južno ter vzhodno periferijo, torej z območjema, kjer je stopnja izkoriščanja višja kot v centru, življenje pa slabše. Dokler je tako, nismo »v istem čolnu«. Ohranjanje privilegiranega položaja ZDA in drugih imperialističnih držav v svetu je mogoče v interesu njihovih vladajočih razredov, morda tudi v interesu tamkajšnjega srednjega razreda, ni pa v interesu delovnih ljudi, še najmanj delovnih ljudi evropske periferije. Zato je treba (vojaško) politiko teh držav uskladiti z interesi tamkajšnjih družb. Dovolj je kopiranja natovskih strategij! Potrebna je strategija, ki bo temeljila na dejanski vojaški ogroženosti naših družb in resničnih interesih naših ljudi.

Za začetek moramo opustiti predznanstveno pojmovanje vojne, na katerem temeljijo sedanje strategije. Vojna ni naravni pojav, ki se kot potresni valovi ali nalezljive bolezni neselektivno širi iz žarišč. Državljanske vojne po razpadu SFRJ ali ZSSR niso »okužile« nobene tretje države, tudi niso preskakovale iz Karabaha v Gruzijo ali iz Pridnestrja v Ukrajino. Še v izraelsko-palestinsko vojno se ni že 40 let neposredno vpletla nobena arabska država, tokrat se drži ob strani celo Fatah na Zahodnem bregu. Pojmovanje vojne kot potresa ali epidemije torej ne pojasnjuje ničesar. Je zgolj prikladen izgovor za imperialistično politiko držav, kot so ZDA: če je vsaka neskladnost z ameriškim »rules based order« potencialno žarišče vojne, ki se lahko razširi na območje ameriških »zaveznikov« ali ogrozi ameriške nacionalne interese, je »preemptive strike« videti kot razumna strategija. Vojna seveda vpliva na druge države, tja se zatekajo begunci in izseljenci, toda to niso vojaške grožnje, zato odzivanje nanje z vojaškimi sredstvi ni rešitev. Praviloma se sprevrže v humanitarno katastrofo, neredko celo v zločin. To velja praktično za vse ameriške »humanitarne intervencije«. 

Razumna strategija lahko temelji le na znanstvenem spoznanju, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi (von Clausewitz). In sicer politike, ki sta jo neka država oziroma razred vodila že dolgo pred vojno (Lenin). Če se hočemo izogniti vojni ali se vsaj pripraviti nanjo, moramo pravilno predvideti, kakšna bi vojna lahko bila, za to pa moramo analizirati politiko celotnega sistema držav, iz katerega bi lahko izšla. Poglejmo torej, zelo shematično, politični razvoj na »varnostnih območjih«, ki so v slovenski natovski strategiji izpostavljena kot varnostne grožnje in kot območja predvidenega vojaškega delovanja.

»Bližnji in Srednji vzhod ter Severna in Podsaharska Afrika.« Glavna lastnost tamkajšnjega sistema držav je neokolonializem. Te države so se sicer politično osamosvojile, ekonomsko pa so ostale periferne in odvisne. V nekaterih, recimo v Siriji in Libiji, so narodnoosvobodilna in socialistična gibanja ter režimi dosegli precejšnjo stopnjo družbenoekonomskega razvoja in politične samostojnosti. Toda politika ZDA, VB, Francije, Italije in tudi neposredno Nata in EU-ja je (ob sodelovanju domačih »podizvajalskih« razredov) v zadnjih desetletjih vse te države spravila na kolena, tamkajšnje družbe pa v bedo in (vsaj) latentno državljansko vojno, katere najhujši simptom je terorizem. Nobena tamkajšnja država niti razred ne vodi politike, ki bi bila v nasprotju z interesi delovnih ljudi v Sloveniji ali kateri koli članici Nata. Celo če bi jo, nobena nima sredstev za vojno proti nam. Nasprotno, vodilne članice Nata in Izrael, ki je nastal po volji imperialistov iz nekdanje priseljenske kolonije na arabskem ozemlju, nenehno ogrožajo tamkajšnje države in se pogosto vojskujejo proti njim. Zaradi sodelovanja v tej politiki naše družbe ne bodo nič varnejše, kvečjemu bodo postale tarča povračilnih napadov.

»Zahodni Balkan«, s čimer sta najbrž mišljeni Srbija in Republika Srbska. Odločilna procesa v tamkajšnjem sistemu držav sta bila obnova perifernega kapitalizma in vzpostavitev (etno)nacionalnih buržoaznih držav na pogorišču večnarodne, socialistične, neuvrščene Jugoslavije. Proces je zajel vse nekdanje realsocialistične države v Evropi, specifika Balkana pa je bila, da je zaradi narodnostno premešanega prebivalstva potekal v obliki državljanske vojne. Ker ohranjanje perifernega kapitalizma, katerega garanta sta Nato in EU, povzroča revščino in brezperspektivnost, ki sta gojišči etnonacionalistične ideologije in politike, se ohranja tudi tveganje, da se ta politika prevesi v vojno. Toda ne Srbija, kaj šele bosanski Srbi, nimajo sredstev, da bi napadli Slovenijo. Tudi njihovi vladajoči razredi Slovenije ne ogrožajo, kaj šele, da bi jo ogrožali delovni ljudje. Edina vojna, ki nam grozi z Zahodnega Balkana, je morebitna nova Natova vojna proti Srbiji ali bosanskim Srbom. Namesto, da se oborožujemo za sodelovanje v vojni proti ljudem, ki nas ne ogrožajo, bi si morali prizadevati za spremembo politike EU-ja in Nata, ki nista in ne bosta prinesli niti trajnega miru, kaj šele blaginje. Majhne članice resnega vpliva sicer nimajo, vsekakor pa bi bila njihova politika bolj verodostojna, če bi se eksplicitno odrekle vojni in odpovedale ekonomskim koristim za svoje vladajoče razrede.

»Širše območje Ukrajine« je prav tako zajel proces obnove kapitalizma in graditve nacionalnih držav na razbitinah Sovjetske zveze. »Prozahodna« frakcija ukrajinskega političnega razreda je težila k temu, da bi bila Ukrajina narodnostno, jezikovno in ideološko homogena (ukrajinizacija) in da bi se uvrstila v imperialistični tabor (Nato, EU). ZDA in »zaveznice« so vodile politiko ekonomskega, političnega in vojaškega podrejanja Vzhodne Evrope, kar je za Ukrajino pomenilo priključevanje Natu, za Rusijo obkoljevanje z Natom. Velik del ukrajinskega političnega razreda in prebivalstva je tej notranji in zunanji politiki nasprotoval, vse bolj jima je nasprotoval tudi ruski politični razred. Rusija se je sicer močno integrirala v svetovni sistem kot izrazito periferno gospodarstvo, ki je zlasti Nemčijo oskrbovalo s poceni energenti in surovinami, svetovna finančna središča pa z izvozom dobičkov. Toda če je bila Rusija od napoleonskih vojn do 2. svetovne vojne jeziček na tehtnici v medimperialističnih vojnah, sodobni kolektivni imperializem ruske politične in vojaške moči ne potrebuje oziroma jo ima za oviro svojemu »rules based order«. ZDA so že s širitvijo Nata, z odpovedjo večine pogodb o jedrskem orožju in izgradnjo protiraketnega ščita hudo oslabile Rusijo, s širitvijo v Ukrajino bi jo še bistveno bolj. Ruska politična birokracija, ki jo je kolektivni Zahod obsodil na to, da postane »odvečni razred«, je do leta 2008 proti tej politiki le protestirala. Leta 2008 v Gruziji (Južni Osetiji) je nanjo prvič vojaško reagirala. Leta 2014, po državnem prevratu v Kijevu, jo je s priključitvijo Krima poskusila že prehiteti. Takrat je nastopil še en moment: ljudske vstaje v Donbasu in »protiteroristična operacija« kijevskih oblasti. V državljanski vojni v Ukrajini je ruski politični razred iz nacionalističnih ozirov (buržoazne nacionalne države se imajo pač za zaščitnice svojih »rojakov«) preprečil poraz »ljudskih republik«, vendar ju je hkrati podredil svojemu režimu. Ker so bile politike štirih dejavnikov (ukrajinskih oblasti in »separatistov«, Rusije in zahodnih velesil) tako nasprotne in brezkompromisne, je postala nova, širša vojna skoraj neizbežna in kompleksna: je hkrati nacionalistična vojna Ukrajine proti separatistom, nacionalistična vojna Rusije proti Ukrajini in posredna imperialistična vojna Zahoda proti Rusiji.

Čeprav je Rusija februarja 2022 prva udarila, je strateško konservativna: hoče »staro«, tj. nevtralno in vsaj delno »prorusko«, Ukrajino ter ozemlja, ki jih obvladuje od leta 2014 ali jih bo še zasedla. Hoče tudi status quo v Belorusiji, Pridnestrju in Zakavkazju. Logika te politike in vojne ne kaže, da hoče doseči več. Ne ogroža Evrope vsepovprek ali Slovenije. V to politiko ni treba privoliti, toda ni ji treba nasprotovati z vojno. Po drugi strani vojni cilj ukrajinskih oblasti, da jezikovno večinsko ruska Doneck in Lugansk ter narodnostno večinsko ruski Krim s silo vrnejo v ukrajinizirano državo, ki bo članica Nata, ne more biti cilj naše politike. Ni potreben za našo varnost, prinaša pa nadaljevanje vojne in najbrž tudi povojne represalije ter izseljevanje kot leta 1995 hrvaška operacija Oluja proti upornim Srbom. Tudi politika ZDA in zaveznic je prispevala k vojni, zdaj pa onemogoča celo pogajanja o premirju. Njihov vojni cilj je »strateški poraz« Rusije, da bi jo spravile s poti pred obračunom s Kitajsko. Tudi to ni potrebno za našo varnost. In prinaša nadaljevanje, morda stopnjevanje vojne.

S tem pa pridemo do bistva: premoč zahodnih držav, zaradi katere so lahko celo epoho živele na tuj račun, usiha. Industrijska se je že iztekla, tehnološka se izteka, načeta je tudi finančna. Njihovim vladajočim razredom bodo ostala le vojaška sredstva. Obeta se nova doba imperialističnih vojn, v katerih bodo obrobne države žrtve ali pa koristni idioti. Slovenci smo bili že prevečkrat eno in drugo: v 1. svetovni vojni koristni idioti avstro-ogrskega in nemškega imperializma, v 2. svetovni vojni žrtve nemškega in italijanskega imperializma. Dilema naše (vojaške) politike je torej jasna: Ali naj se oborožujemo za sodelovanje v imperialističnih vojnah ali pa storimo vse, da se jim izognemo? – Slovenski politični razred se je odločil za prvo. Toda izkazano protiimperialistično in protivojno razpoloženje našega prebivalstva nam daje upati, da njegova odločitev ne bo uresničena.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega