Konec minulega meseca je državni zbor soglasno na predlog vlade sprejel novelo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Najpomembnejša novost, ki jo prinaša, je uvedba 60-dnevnega starševskega dopusta, ki veljajo za individualno pravico in so neprenosljivi. V praksi to pomeni, da teh 60 dni eden izmed staršev (v skoraj vseh primerih so to prakso dosedaj uporabljali moški) ne more prenesti na drugega. Omeniti velja tudi, da sprejeta določila v ničemer ne vplivajo na dolžino in izplačilo porodniškega ter starševskega dopusta pri materah.
Gotovo gre pri tej odločitvi za korak v pravo smer, ki ga velja pozdraviti. Prvo obliko ti. “očetovskega dopusta za varstvo in nego otroka” je Socialistična republika Slovenija kot ena izmed prvih na svetu uvedla sicer že leta 1974. V sklopu drugih naporov za politično, družbeno in ekonomsko emancipacijo žensk ter za vzpostavljanje partnerskih odnosov, ki so temeljili na enakosti in avtonomnosti, je uvedba omenjenega ti. “očetovskega dopusta” predstavljala enega izmed delčkov v socialistični družbeni preobrazbi.
Prav zavedanje tega širšega družbenega okvirja pa je nujno, če želimo ustrezno presojati zgoraj opisani zakon in predvidevati njegove učinke. Za razliko od 70-ih let minulega stoletja trenutno živimo v politično ekonomskem redu, ki ne temelji na kolektivizaciji proizvajalnih sredstev in vseh plati našega družbenega življenja. Ravno nasprotno. Njegovi osnovni gradniki so svetost zasebne lastnine, individualizacija družbenega življenja, atomizacija delovnih ljudi na delovnih mestih in pozasebljanje skrbi za otroke, obolele, starostnike.
Tega ukrepa tako ne spremljajo dodatne obsežne javne investicije v enote jasli in vrtcev po Sloveniji, tako v smislu infrastrukture kot prepotrebnega zvišanja plač, kaj šele ukrepi, ki bi težili k podružbljanju gospodinjskih opravil, ki jih v večini opravljajo ženske in jim vzamejo največ časa. Zgolj za oris stanja naj podamo podatek, da je bilo na primer leta 1983 v Sloveniji v organizirano celodnevno prehrano vključenih 83% vseh delavk in delavcev. Ta odstotek je do danes močno upadel, skladno s tem pa je tudi narasla količina dela, ki je prenešena v zasebno sfero, večinoma na ramena žensk.
Prav pomanjkanje spremljajočih naprednih politik nas lahko pripelje v nevarno past. T.i. “očetovski dopust” oziroma njegovo podaljšanje bo namreč kot izoliran ukrep dajal videz napredne, emancipacijske politike, z učinki, ki pa ne bodo upravičevali navdušenja nekaterih političnih krogov nad njim. Njegovo koriščenje bo sicer zaradi zgoraj opisane socialistične emancipacijske tradicije in njenih institucionalnih vzvodov, ki še danes v ostalinah pri nas obstajajo, gotovo višje 
kot v mnogih zahodnih družbah. Pred slabim desetletjem je na primer na Danskem, ki pozna sila podobno ureditev, ti. “očetovski dopust” izkoristilo zgolj 7,4% vseh moških z otroci, podobne odstotke najdemo praktično po vsej Evropski uniji (EU). Toda še zmeraj ga bo v celoti najverjetneje izkoristila zgolj manjšina očetov. Nikakor pa ne smemo vzroka iskati v individualnih odločitvah moških, temveč v strukturi kapitalističnega sistema, ki preko vpeljevanja hraniteljskega modela družin utrjuje patriarhalne vzorce v naši družbi.
Socialistične emancipacijske politike, ki temeljijo na podružbljanju vsakovrstnega reproduktivnega dela in na grajenju tovariških partnerskih odnosov, nam kažejo pot po kateri moramo stopati tudi danes. Vpeljava daljšega in neprenosljivega očetovskega dopusta predstavlja korak na tej poti, vendar bodo njegovi učinki brez drugih pomembnejših naporov v tej smeri relativno majhni. Zato morajo napredne politične sile v našem in drugih okoljih težiti k temeljnemu prevratu obstoječega družbeno-ekonomskega reda. Ali kot je že pred desetletji zapisala Vida Tomšič: “Stara resnica je, da v deželi, kjer obstaja ali pa se krepi kapitalistična družbena ureditev, ne more hkrati obstajati in se krepiti tudi enakopravnost žensk, saj se ti dve stvari izključujeta.”
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega