Objavljamo zapis sociologinje Maje Breznik o dinamiki razvoja mreže domov za upokojence in o profitnem motivu kot njenemu glavnemu gonilu. Vabljeni k branju, deljenju in komentiranju.
V Sloveniji polovica starejših, ki potrebujejo pomoč, poišče namestitev v domovih za starejše. Dejavnost je bila družbena vse do obnove kapitalizma, ko je država dovolila tudi zasebna vlaganja v to dejavnost. Vendar je bilo privatnih domov malo, vse dokler jih leta 2003 država ni začela načrtno spodbujati s koncesijami, sama pa jih prenehala graditi. Tako se je med letoma 2000 in 2021 število zasebnih domov s koncesijo povečalo s pet na 43, medtem ko se število javnih (60) ni spremenilo. Leta 2019 je prvo koncesijo dobila tuja multinacionalka (SeneCura, del francoske skupine Orpea), ki ima zdaj že šest domov v Sloveniji.
Ta sistem se imenuje »javna mreža«, kot da se javni in zasebni sektor dopolnjujeta. V analizi ruskih razmer je Lev Trocki opozoril, da različni tipi produkcije vplivajo drug na drugega in tvorijo »neenakomeren in kombiniran razvoj«. Kakšni pa so odnosi med javnim in zasebnim v modelu oskrbe starejših? Odgovor je prispevek k javni razpravi o prihodnosti zdravstva, ki jo napoveduje vlada.
Ko je država začela podeljevati koncesije, ni samo primanjkovalo namestitev, temveč je bilo veliko javnih domov iztrošenih in prenatrpanih. Toda namesto nujnih investicij v javne domove je država raje ustvarila pogoje za zasebno akumulacijo kapitala (»ugodno poslovno okolje«). Ministrstvo za zdravje namreč plačuje del stroškov privatnih domov, privatniki pa lahko s spretnim manipuliranjem cen ustvarjajo privatni profit. Kot je ugotovilo Računsko sodišče, način določanja cene omogoča, da zavodi večkrat zaračunajo isto storitev.
To izkoriščajo zlasti zasebni domovi s svojimi »nadstandardnimi storitvami«. Zasebniki pa lahko v ceno vključijo še stroške posojil, zato lahko poplačajo posojila v manj kot dvajsetih letih in brez poslovnih tveganj ustvarjajo profit. Med letoma 2012 in 2021 so bili njihovi povprečni letni presežki 500 evrov na posteljo, v zadnjih dveh letih so se približali 900 evrom. Ti presežki so profit! Kot pravita odločbi Ustavnega sodišča (prvič na pobudo zasebnih zdravnikov, drugič zasebnih lekarn), zasebne družbe v javni mreži svobodno razpolagajo s presežki, kot da bi bili kapitalski profit. Sicer bi bila po mnenju Ustavnega sodišča kršena njihova »podjetniška svoboda«.
Kako so se iztrošeni javni domovi odzvali na »nepošteno konkurenco«, kot se je izrazil direktor javnega doma? Država je zmanjšala svoje investicije in hkrati ni dovolila javnim domovom, da bi se zadolževali, kakor se je z državno podporo zadolževal zasebni sektor za gradnjo novih domov. Zato so javni domovi lahko ustvarili denar za nujne investicije samo z dohodki iz dejavnosti. Podatki kažejo, da so bili precej uspešni: med letoma 2009 in 2021 so imeli javni zavodi 1600 evrov investicij na posteljo, zasebni pa 1900, a ta vsota vključuje tudi posojila. Prisila k ustvarjanju presežka je napeljala javne zavode, da so se začeli vesti kot profitni gospodarski subjekti, torej kot kapitalistična podjetja. To se kaže tudi v zahtevah menedžerjev, da se »javni zavodi« preoblikujejo v »javna podjetja«. Javna podjetja so namreč navadne kapitalistične firme, samo da njihov lastnik ni privatnik, temveč država.
Vpliv kapitalizacije se je torej razlil na celoten sektor in prisilil javne zavode, da so se začeli vesti »tržno«, se pravi, kot navadna kapitalistična profitna podjetja. To je »javno mrežo« domov za starejše spremenilo v kapitalistični trg. Hkrati so odnosi med javno upravo, menedžmentom, zaposlenimi in uporabniki dobili naravo kapitalističnih odnosov.
Uporabniki plačujejo kar 60 odstotkov stroškov za oskrbo! Država je na oskrbovance prevalila breme razvoja ustanov za oskrbo. Spreminja pa se tudi struktura oskrbovancev, med katerimi je vse manj revnih, ki bi pomoč najbolj potrebovali. Med letoma 2005 in 2021 se je za več kot polovico zmanjšal delež oskrbovancev, ki prihajajo v dom zaradi neurejenih stanovanjskih ali družinskih razmer.
Za zaposlene so se poslabšale delovne razmere. Plače določa kolektivna pogodba, a menedžerji imajo možnost, da iztisnejo več dela za isti denar. Računsko sodišče in anketa med zaposlenimi sta ugotovila, da lahko posamezni zaposleni posveti oskrbovancu največ 10 minut. V Avstraliji so izmerili minimalni čas 30 minut, kar kaže na veliko izkoriščanje dela v Sloveniji.
Spremenilo pa se je tudi razumevanje nalog javne uprave. Profiti so premamili občine, da raje ustanavljajo zasebne domove kakor javne. Leta 2018 so bile občine lastnice četrtine vseh zasebnih domov! V vlogi kapitalistov pa imajo občine vso pravico, da profite trošijo za karkoli, torej ne nujno za razvoj oskrbe starejših.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega