Pred kratkim je bila predstavljena peticija “Odklopi.net”, ki poziva k zakonski omejitvi uporabe telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Pobudniki izpostavljajo, da so številne evropske države, kot so Norveška, Švedska, Finska, Nizozemska, Belgija, Latvija, Luksemburg, Francija, Italija, Grčija, Madžarska, Španija, Irska in Združeno kraljestvo, že sprejele ali zasnovale zakonodajo, ki omejuje ali prepoveduje uporabo zaslonskih tehnologij v vrtcih in šolah.
Raziskave kažejo, da prekomerna raba teh naprav negativno vpliva na zdravje otrok in mladostnikov ter na njihovo sposobnost učenja in druženja. Pobudniki peticije od Ministrstva za vzgojo in izobraževanje zahtevajo vpeljavo omejitev uporabe mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Podpisnice in podpisniki se v njej sklicujejo na ustavno pravico do zdravega razvoja otroka in mladostnika.
Najstniki dnevno na telefonu preživijo tudi od 6 do 8 ur, kar močno vpliva na njihove možgane in razvoj. Zaradi prekomerne rabe telefona prihaja do motenj v pozornosti v šoli. Raziskave že kažejo, da so otroci zaradi motenj v pozornosti nezmožni sodelovati pri učnih urah, da potrebujejo kratke aktivnosti, da imajo težave s koncentracijo. Prekomerna izpostavljenost poplavi informacij vodi tudi v to, da možgani več niso sposobni obdelave tolikšne količine podatkov in da naredijo selekcijo tako, da izločijo kompleksnejše novice ali podatke, »obdržijo« pa tiste bolj preproste in zabavne.
Veliko srednjih in osnovnih šol ima prepoved nedovoljene rabe telefona med poukom že vpisano v hišni red, a ta ukrep ni zadosten, saj omejuje uporabo zgolj med poukom. Ko zazvoni šolski zvonec, najstnik najprej iz žepa ali šolske torbe potegne telefon in se ne druži s sošolkami in sošolci. Šolski hodniki so tako polni mladostnikov s sklonjenimi glavami, ki buljijo v ekrane. Tukaj nastopi še večja težava, kot je motnja pozornosti: motnja v socializaciji. Mladostniki pogosto niso sposobni sklepanja globljih prijateljstev, kar vodi v še večjo individualizacijo in razbija občutek kolektivne pripadnosti razredni ali prijateljski skupnosti.
Individualno omejevanje uporabe mobilnih telefonov v šolah pogosto ni dovolj učinkovito, saj so otroci in mladostniki podvrženi močnemu vplivu vrstnikov in družbenih trendov. Sistemski ukrepi, kot so zakonske omejitve, bi lahko zagotovili dosledno izvajanje omejitev in zmanjšali neenako obravnavo med vzgojno-izobraževalnimi zavodi.
V kontekstu razvoja in uporabe tehnologije je pomembno razumeti tudi širšo družbeno perspektivo. V modernem kapitalizmu pametni telefoni niso le orodja komunikacije, temveč tudi sredstva za izkoriščanje in nadzor. Uporaba teh naprav pogosto podaljšuje delovni čas, saj omogočajo stalno dosegljivost in s tem brišejo meje med delom in prostim časom. Kvalitetna izraba prostega časa pa je ključna za razvoj posameznika, ki bi v času, ko ne dela, lahko razvijal svoje potenciale onkraj potrebe po produktivnosti. V sodobni družbi, kjer tehnologija prežema vse vidike življenja, je pomembno, da prosti čas ne postane le podaljšek delovnega časa ali priložnost za nadaljnjo potrošnjo, temveč prostor za kritiko, ustvarjalnost in pristne medčloveške odnose.
Čeprav telefoni omogočajo stalno povezljivost, njihova pretirana uporaba pogosto prispeva k občutkom osamljenosti in izoliranosti, vodi v zmanjšanje kakovosti družabnega življenja in povečuje tveganja za duševne bolezni. Tehnologija in tehnološki napredek bi morala služiti družbenemu napredku ter spodbujati solidarnost in povezovanje. A v kontekstu kapitalizma temu seveda ni tako, saj je tehnološki razvoj podrejen profitni logiki in v funkciji ohranjanja obstoječega reda, ki mu individualistični in pasivni posamezniki jasno ustrezajo.
Šola je nedvomno eden izmed ideoloških aparatov kapitalistične države, kjer se reproducirajo družbene norme in vrednote. Obnašanje v šoli zgolj odslikava širše družbene trende, vključno s prekomerno uporabo tehnologije, individualizmom in komercializacijo prostega časa. Vendar pa to ne pomeni, da šola ne more hkrati delovati kot prostor kritične misli in kolektivnega delovanja. Namesto da so učenci in učenke pasivni potrošniki vsebin, ki jih servirajo korporacije, lahko postanejo akterji v skupnosti, ki bi temeljila na solidarnosti in skupnem dobrem. Prepoved telefonov sama po sebi še ne bo prinesla teh sprememb, za katere bo potrebno organiziranje delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju ter širše. Šola lahko tako prevzame progresivno vlogo – ne kot mehanizem discipliniranja, temveč kot prostor, kjer se mladi učijo preseči omejitve obstoječega sistema in graditi solidarnejšo družbo.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega