LEVICA O KULTURI

Kot se ob Prešernovemu dnevu spodobi, bo tokratna objava posvečena “kulturi”, natančneje, programu stranke, ki vodi kulturni resor. Najprej nas bo zanimalo, kaj si ta stranka misli o kulturnih praksah in organizacijah, nato pa kaj obeta “kulturnim delavcem”.”

Kar v volilnem programu Levice na področju »kulture« najbolj bode v oči, je, da v njem ni nobenih protisistemskih elementov. Levica se po statutu zavzema za »družbeno preobrazbo v demokratični in ekološki socializem«. Njen volilni program je sicer minimalističen, a  na nekaterih področjih vendarle napoveduje radikalne spremembe. Pomislimo le na zunanjo in vojaško politiko (izstop iz Nata) ali na usmeritve za zdravstvo (odprava profitnih zavarovanj in pridobitnega izvajanja dejavnosti …).

Česa podobnega na področju »kulture« ni. Za Levico je očitno edini problem »kulture« domnevno pomanjkanje denarja in pozornosti (zato parola »Kulturo bomo vrnili v središče družbe«). Kot da »kultura« ne bi bila eden od ideoloških aparatov kapitalistične države, ki jo hoče Levica menda preobraziti ali vsaj prilagoditi ekosocialistični družbeni ureditvi. Kot da se v kulturnih praksah ne bi ustvarjale in širile ideologije, ki so do tukajšnje kapitalistične države in njenih evroatlantskih pokroviteljev vsaj brezbrižne, če ne že apologetske. Kot da še danes vodilne generacije »kulturnikov« ne bi odigrale pomembne vloge pri obnovi kapitalizma in začetku državljanske vojne v Jugoslaviji http://tinyurl.com/3xt25mht. Ne moremo reči, da se Levica njihove vloge ne zaveda – gl. govor N. Sukič ob »dnevu samostojnosti in enotnosti« http://tinyurl.com/bdzxmu5m – , a očitno je ne moti. Njena kulturna politika ne loči med tistim, kar vodi do njenega političnega cilja, in onim, kar ne: »Vse bomo vrnili v središče družbe!«

Program Levice ne ponuja nič socialističnega niti, ko gre za odnos med »kulturo« in delovnimi ljudmi, ki naj bi jih Levica zastopala. Program sicer govori o »vsem dostopni kulturi« in potrebi po »participaciji uporabnikov«, ne vidi pa, da so državno podprte kulturne prakse, celo tiste, ki prebijajo okvire vladajoče ideologije, vse bolj le oblika razvedrila (urbanega) malomeščanstva, za delovne ljudi pa kvečjemu muzejska kultura ali (ob)šolska obveznost. Prav tej »kulturi« oziroma njeni železobetonski infrastrukturi pa (tudi) sedanje ministrstvo namenja največ sredstev (npr. za prenovo SNG Drame).

Kulturni program Levice se idejnopolitično dejansko ne razlikuje od programov drugih vladajočih strank in kulturniške birokracije. Enaka stališča in ukrepe najdemo, recimo, v programu SD-ja, le da je program Levice konkretnejši, tako da se bere kot seznam lobističnih stikov kulturniških interesnih skupin z njegovimi pisci (npr. formulacije o filmu), mestoma pa kar kot (bodoči) katalog Bevk-Perović arhitekti (SNG Drama, NUK II).

Očitno si je kulturniška ekipa Levice vzela k srcu nasvet Saša Dolenca: »Mislim, da je Levica lahko dolgoročno uspešna le tako, da se otrese populistov v svojih vrstah in dejansko postane politična predstavnica volilne baze, ki jo tvori izobražen urbani srednji sloj. Ekipa na ministrstvu za kulturi to že počne in je pri tem uspešna.«

Kaj pa odnos do ljudi, ki delajo “v kulturi”?  O zaposlenih v občinskih in državnih zavodih program pravzaprav ne govori, precej pa omenja samozaposlene v kulturi. Levica se zavzema za to, da ti postanejo »samostojni kulturni delavci« (tako so se že imenovali pred obnovo kapitalizma). Kaj konkretno naj bi to pomenilo, v programu ne piše, lahko pa sklepamo, da bi imeli nekatere nove socialne (zlasti bolniško nadomestilo) in delavske pravice (sindikalno združevanje in sklepanje kolektivnih pogodb).

To je samo po sebi čisto pravilno, težava je širši okvir. Ali ni eden glavnih vzrokov za nemoč delovnih ljudi ta, da jih država in kapital predalčkata v vedno nove »statusne kategorije«, ki jih izigravata druge proti drugim? Recimo, na zaposlene za nedoločen ali določen čas. Na zaposlene v matični organizaciji ali v agenciji ali pri podizvajalcu. Na zaposlene, »prave« samozaposlene (obrtnike, trgovce, svobodnjake z več naročniki) in prisilno samozaposlene ter platformne delavce ipd. 

Ali ni torej naloga socialistične stranke, da statusne razlike odpravlja, ne pa uvaja nove, da delavce združuje, ne pa razdružuje? Zakaj bi bolniško dobili le samozaposleni v kulturi, ne pa tudi drugi samozaposleni v podobnem položaju? Pravzaprav v slabšem, saj drugi samozaposleni nimajo možnosti, da bi jim socialne prispevke (vključno z novo zdravstveno dajatvijo) plačevala »država«, prav tako »država« ne subvencionira njihove dejavnosti (npr. s štipendijami) oziroma naročnikov njihovih »storitev«, kot subvencionira založništvo, knjižnice, druge javne zavode. Ti drugi samozaposleni tudi nimajo pravice do bolniškega nadomestila, kot ga imajo samozaposleni v kulturi za prvih 30 dni, če so bolni več kot 31 dni …

Ministrstvo za kulturo se bo očitno zavzemalo za parcialne izboljšave, ki ne izhajajo iz tega, da so delovni ljudje v primerljivem ekonomskem položaju, ampak iz pravnega statusa, ki jim ga je priznala »država« (= kulturniška birokracija). Ta status pa je »država« (= politična birokracija) ustvarila zaradi državotvornih zaslug kulturnikov, torej zaradi njihovega prispevka k obnovi kapitalizma in  ustanovitvi etnonacionalistične pod evroatlantskim pokroviteljstvom. Pa smo spet pri tem, kako Levica pomaga ohranjati sistem, ki naj bi ga preobrazila.

To niso le ugibanja, tako kaže praksa. Do pomoči za »kulturnike« ob poplavah so bili upravičeni le samozaposleni v kulturi (čeprav v »kulturi« delajo tudi »navadni« samozaposleni), pa še to le tisti, ki jim »država« že plačuje prispevke: torej so izpadli »začetniki«, ki še niso mogli izpolniti pogojev za plačilo prispevkov in bi pomoč najbolj potrebovali.

Morda bo kdo rekel, bolje parcialne rešitve vsaj za del samozaposlenih, ki delajo v kulturi, kot pa sploh nobenih. Morda. Toda ali nima tokrat Levica s svojim ministrom za delo možnost, da izboljša položaj vseh samozaposlenih in vsaj omeji prekarnost na vseh področjih, ne le v »kulturi«, za kar se vsaj načelom zavzema?  Pa vendar v 19 mesecih mandata ni predlagala, kaj šele uveljavila, prav nobene takšne rešitve.

Čeprav je Levica po statutu protisistemska stranka, njen program »kulturo« obravnava kot nevtralen pojav in celo vrednoto samo na sebi, ne pa kot ideološki aparat kapitalistične države, ki naj bi jo Levica preobrazila ali vsaj prilagodila »demokratičnemu in ekološkemu socializmu«. Zato niti v programu ne predvideva nobenih idejnih ali organizacijskih inovacij, ki bi spodbujale tiste kulturne prakse, ki bi lahko pripomogle k ekosocialistični preobrazbi.

Pod črto se tudi na področju samozaposlenih (v kulturi) potrjuje ugotovitev, da Levica ne bo odstopala od politike vseh prejšnjih režimskih strank. Kot bi rekel že omenjeni Sašo Dolenc: (p)ostala bo predstavnica izobraženega urbanega srednjega sloja (= malomeščanstva).

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega