Nedavno smo pisali kako bodo ZDA pod Trumpom umaknile vojaško pomoč Ukrajini. Zaradi tega evropski liberalci že panično kličejo po ponovni oborožitvi Evrope in zagotavljajo, da ne bodo zapustili Ukrajine za razliko od populista Trumpa. Kot smo napisali že takrat, so za zagotovitev sredstev za vojaške izdatke pripravljeni žrtvovati naše javne storitve, pokojnine, plače in štipendije. Tako je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen v začetku marca pozvala k ponovnemu oboroževanju, češ da »Živimo v nevarnih časih. Varnost Evrope je ogrožena.« Kot smo že večkrat pisali na Rdeči pesi lahko upravičeno dvomimo v resničnost teh besed, prav tako pa je nadvse hipokritično, da o ogroženosti Evrope govorijo politične lutke, ki so večkrat blokirale mirovna pogajanja med Rusijo in Ukrajino.
Po načrtu Ursule von der Leyen in njenih političnih zaveznikov bi naj EU zagotovila 800 milijard evrov sredstev za nakup protizračne in protiraketne obrambe, topništva, raket, dronov in streliva. 650 milijard tega denarja bi prišlo iz sproščanja – sicer restriktivnih – fiskalnih pravil EU, po katerih bi lahko države članice povečale svoje proračunske primanjkljaje preko do sedaj določene meje, seveda izključno za oboroževanje.
Pogoj za povečane izdatke je torej, da bi bila ta sredstva namenjena oboroževanju in ne na primer zelenemu prehodu, gradnji infrastrukture, krepitvi javnih storitev ali soočanju z vse hujšimi posledicami podnebne krize. Sploh pa ne zasledovanju netržnih oblik razvoja, kar je tudi razlog, da so neoliberalna fiskalna pravila v osemdesetih sploh nastala. Drugih 150 milijard za načrt ponovnega oboroževanja pa bi priskrbela posojila, ki bi jih Evropska komisija zagotovila na podlagi pravnih mahinacij. Te ji omogočajo, da zaobide Evropski parlament v primeru krize. Vidimo lahko torej, da so mehanizmi zagotavljanja sredstev vprašljivi že po nizkih standardih liberalne demokracije. Še bolj vprašljivo kot to, da sproščajo fiskalno pravilo za izjemo oboroževanja, pa je to, da je restriktivno fiskalno pravilo po njihovo nujno za “zdrave javne finance”. Več kot očitno ni.
Ampak tega seveda ne vidijo samooklicani zaščitniki demokracije, ki se borijo proti vsem avtokracijam in populizmom. Vsi vidnejši politiki v EU so podprli ta predlog, skupno sta zanj glasovali skoraj dve tretjini evropskih poslancev. Pri tem velja opozoriti, da je največ podpore predlog dobil od desno-sredinskih in liberalnih strank. Tudi od slovenskih evroposlancev predlogu ni nasprotoval nihče. Po drugi strani pa anketa za anketo kaže, da je Slovenija med najmanj NATU naklonjenimi državami članicami, poleg tega pa zgolj dobra četrtina prebivalstva podpira nadaljno oboroževanje. Toliko o raznolikosti mnenj in demorkatičnosti liberalne demokracije.
Vzrokov za ponovno militarizacijo je več. Omenimo lahko poskus adaljnje ekonomske in politične izolacije Rusije, poskus ponovne vzpostavitve relativno avtonomnega položaja znotraj imperialističnega jedra, boj proti negativnim posledicam globalizacije – ob propadu Volkswagna bomo pač proizvajali tanke, in jasno tudi pritisk orožarskega lobija, ki ima v potencialnem bodočem nemškem kanclerju Merzu idealnega zastopnika.
Večim investicijskim komentatorjem se že cedijo sline, češ da bo povečano nemško trošenje predstavljalo največjo spodbudo gospodarstvu v zadnjih desetletjih. Se pa postavlja vprašanje, ali bo povečanje vojaških izdatkov dejansko vodilo k temu. Evropa danes tri četrtine orožja uvaža iz ZDA in Izraela, ob povečanem oboroževanju pa bi se njena odvisnost od njih le povečala, dobički pa bi se prelivali iz Evrope. V skladu s tem lahko razumemo načrte sodelovanja Slovenskega državnega holdinga s slovenkim Valhalla Turrets in nemškim Rheinmetallom z namenom ustanovitve proizvodnje delov za osemkolesnike Patria.
Povečane »domače« kapacitete proizvodnje orožja pa bi v praksi pomenile, da bi dragocena sredstva, ki bi lahko namenili zelenemu prehodu, gradnji infrastrukture ter sociali namenili proizvodnji orožja. Evropski voditelji so se očitno odločili za proizvodnjo pušk in ne masla. Vse to bo že tako okrnjene javne in socialne sisteme dalo pod večji pritisk. Vladajoč razred je očitno pripravljen žrtvovati življenjski standard svojega prebivalstva za poganjanje imperialističnih konfliktov po svetu.
Tovrstni militarizem ne more zagotoviti dobre prihodnosti za vse na ohranjenem planetu, temveč nasprotno. Predstavlja še en korak bližje do katastrofe, v katero nas vodijo parazitski kapitalističen razred in njegovi politični predstavniki. Na nas, običajnih ljudeh je, da se takšnim politikam upremo in zgradimo alternativno prihodnost, ki bo demokratična, solidarna in zelena za razliko od od mračne distopije, ki nam jo ponujajo krvoločni liberalci in skrajno desni reakcionarji.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega