Po zmagi Giorgie Meloni smo tudi v naših mediji pisali, da se po sto letih v Italijo na oblast vračajo fašisti. A v številnih državah sveta so že na oblasti režimi, ki so vsaj toliko desni kot bo Meloni! Zakaj se je politika obrnila v desno?
Delimo razlago Boštjana Remica, ki poveže krizo vere v kapitalizem, delegitimacijo države v dobi neoliberalizma in skromnost levice: https://radiostudent.si/…/skrajna-desnica-in-skromna…
Med številnimi ekonomisti različnih teoretskih perspektiv se je uveljavil konsenz, da je akumulacija kapitala v zadnjih desetletjih nizka. Z drugimi besedami: da kapitalizem stagnira, da proizvede manjšo pogačo, kot bi jo po lastnih standardih moral. Hkrati pa se lastništvo kapitala vse bolj koncentrira – vse manjši odstotek ljudi odloča o naložbah, kaj in koliko proizvajati.
Zato je – v nasprotju z neoliberalno intuicijo – država močneje in aktivneje vstopila v proces kapitalistične akumulacije, s čimer lastnikom denarja zagotavlja profite. Spomnimo se le neštetih milijard, ki so jih za reševanje različnih kriz natisnile centralne banke.
Ob vsem tem se je v zadnjih desetletjih degradacija narave – v prvi vrsti podnebna kriza – zaostrila do te mere, da nas ob nadaljevanju enakega tempa čez desetletja čaka zlom industrijske civilizacije.
Kapitalizem danes večini delovnih ljudi ne more več ponuditi perspektive boljšega življenja – razen množične potrošnje, ki pa temelji na poceni proizvodnji na svetovni periferiji. V svojih okvirih ne more ponuditi rešitve okoljske krize.
Vse to je pripeljalo do krize hegemonije kapitalizma – zmanjkuje vere v kapitalizem, pa tudi drobtin, ki bi hranile to vero. Nastop krize hegemonije sovpada z veliko krizo kapitalizma pred dobrim desetletjem in neuresničenimi reformnimi obljubami levice.
Akter, ki bi to krizo lahko razrešil, je pretežno paraliziran. Delavski razred, ki bi kapitalizem pognal v spremembe ali pa ga odpravil, je razdeljen in pasiviziran.
Država je izgubila legitimnost. K temu je prispevala njena velika vloga pri zagotavljanju profitov – kar so na primer domači neoliberalci poimenovali kot »pajdaški kapitalizem«. Hkrati je država do plebejcev postala vse bolj mačehovska. Tako se del prebivalstva niti ne udeležuje volitev, med številnimi pa se je usidral pogled, da so davki navadna kraja. Osrednja figura je postal »davkoplačevalec«, glavno ljudsko geslo pa je: »vsi so isti, vsi so lopovi«. Delegitimacija države se kaže tudi pri političnih strankah, ki se predstavljajo kot tehnokratske, neideološke ali antipolitične organizacije.
Država je obenem postala bolj avtoritarna, zožila se je možnost vplivanja plebejskih slojev, povečal se je nadzor in skrčil prostor državljanskih svoboščin. Na mejah rastejo ograje pred migranti, država pa se namesto na mandate »ljudstva« naslanja na mednarodne organizacije kapitala.
En del tradicionalne levice, ki naj bi bila politični zastopnik delavskega razreda, se je premaknil v ekstremni center. Drug del, kamor lahko prištejemo tudi novo »radikalno levico«, se zavzema predvsem za redistribucijo bogastva (na primer višje plače, progresivne davke). Osrednji fokus levice je boj proti različnim »neenakostim«.
Pri tem levica nekritično brani institucije države, ki pa je vse bolj mačehovska in uživa vse manj zaupanja. Večji del levice se je tudi praktično povsem udomačil v institucijah države. Ne ukvarja pa se z bistvenima vprašanjema modernih družb: z bojem za pomen »demokracije« in torej za širitev demokratičnega odločanja; vključno z odločanjem o tem, kako je celotna pogača proizvedena, torej kako se odvija gospodarska aktivnost.
Boji za redistribucijo se večinoma ozirajo v preteklost, v čase socialdemokratske države blaginje, ki pa zaradi gospodarske stagnacije in paralize delavskega razreda danes več ni mogoča. Brez odpiranja vprašanja o načinu gospodarjenja – in torej o produkciji pogače –, ostane le še boj posameznih skupin, komu bo pripadel večji kos. To prispeva k nadaljnjim delitvam in drobljenju delavskih množic.
Ti razdrobljeni boji za redistribucijo so materialna podlaga za kulturizacijo politike oziroma za identitetne boje. Lahko gre za vprašanje migrantov in državljanstva, teh ali onih poklicnih skupin, ali pa spolov oziroma česa drugega. Kulturni boj se uveljavlja kot glavni politični konflikt, identitetno drobljenje pa postane eden bistvenih mehanizmov vladanja.
Kulturni boj in identitetne politike so naravni teren za skrajno desnico. Hkrati je skrajna desnica tista, ki pa odpira vprašanja demokracije, a na sprevržen način. Suverenizem, protiglobalizem, teorije zarote o raznih skrivnih združbah, ki da upravljajo z nami – ni jih sram uporabljati niti posodobljene antisemitske retorike, denimo o Sorosu ali judovskih bankirjih. A zaradi novih okoliščin se skoraj vsa skrajna desnica najbolj drži islamofobije.
Skrajna desnica sama sebe prikazuje kot protisistemsko silo, ki da lahko odgovori na krizo hegemonije kapitalizma. A v resnici ponuja samo zaostrovanje trendov, ki smo jih prej že opisali: ponuja še tršo vladarsko roko, ostrejši boj proti manjšinam, več napadov na skupno in na javne storitve. Skratka: obrambo sistema s trdo roko.
Predvsem levoliberalna inteligenca rada današnjo skrajno desnico primerja z medvojnim fašizmom. A fašizem je nastal v drugačnih družbenih pogojih, v časih množičnih organizacij in po oktobrski revoluciji, ki je odmevala po vsem svetu. Medvojni fašizem je bil tudi odgovor na revolucijo in delavska vrenja, ki so pri njej našla navdih. Današnja skrajna desnica pa je podaljšek ekstremnega centra, ki ne more odgovoriti na krizo hegemonije kapitalizma. Ravno obratno: politike ekstremnega centra vedno znova pripravljajo teren za skrajno desnico.
A zato današnja skrajna desnica ni nič manj nevarna. Dodatno namreč zapira vrata za ublažitev podnebnega zloma in krepi mračnjaštvo v odnosih do migrantov, žensk in drugih skupin. Predvsem pa razbija, kar je ostalo od preteklih delavskih bojev, in se trudi blokirati pojav novih naprednih protisistemskih bojev.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega