Prve minute dnevno-informativnih poročil, naslovnice osrednjih časopisov in udarna mesta na novičarskih spletnih portalih že nekaj dni polni saga o načetih odnosih med predsednikom vlade Robertom Golobom in ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar. Ministrica je danes napovedala, da bo po vrnitvi iz Bruslja odstopila, Golob pa bo, kot pravi, zaradi “izgube zaupanja” odstop sprejel.
V času omenjenega spora smo lahko opazovali pozicioniranje različnih delov liberalnega medijskega, kulturnega in političnega establišmenta! Mediji katerih kadrovska struktura se je več kot prepolovila zaradi prestopov do včerajšnjih raziskovalnih novinarjev pod okrilje Gibanja Svoboda (GS) in vlade, so odločno zavzeli stran predsednika vlade. Na portalu Necenzurirano.si smo tako lahko prebrali, da gre za “napad na Roberta Goloba”, ki da ga ministrica “politično izsiljuje” Na drugi strani so iz uredništva Mladine prihajala sporočila, da je “Tatjana Bobnar osebnost upora zoper Janšizem” in da imajo pri njeni menjavi ključno vlogo “testosteronski moški, ki se spet igrajo agente.”
Skladno s tem je prišlo tudi do razdelitve na strankarsko-koalicijskem polju. Socialni demokrati (SD) so se skupaj z liberalnimi akademiki zbranimi v Forumu za demokracijo postavili v ministričino kolono, Gibanje Svoboda, iz vrst katerega prihaja tudi Tatjana Bobnar pa je strumno zakorakalo za svojim predsednikom. Nekje vmes je ostala Levica, ki ji gotovo ne ustreza, da bi se zamerila tej ali oni vrhuški liberalne (civilne) družbe. Z njima je namreč strukturno prepletena in od njiju popolnoma volilno odvisna!
V sporu katerega razloge obe strani vidita v “političnem vmešavanju v delo policije” ni dobre ali prave strani. Vsi visokoleteči zagovorniki človekovih pravic, ki se sedaj trumoma zgrinjajo v tabor padle ministrice, namenoma popolnoma pozabljajo dejstvo, da je Tatjana Bobnar vodila slovensko policijo v obdobju, ko je le ta izvedla več kot 14.000 postopkov ilegalnega vračanja beguncev na Hrvaško (ti. pushbacki). Prav tako mižijo ob nenehni militarizaciji slovenske policije, ki se je dogajala, ko je ta sedela na mestu generalne direktorice policije ali pa v času, ko zaseda položaj ministrice za notranje zadeve.
Robert Golob, ki izhaja iz tega spopada na cesarskem dvoru kot zmagovalec, bo s tem še utrdil svoj položaj v stranki in vladi. Če bi mu bilo ime Janez in bi se pisal Janša, bi medijske, kulturniške in politične elite, ki mu stojijo ob strani, njegovo delovanje gotovo označile za avtoritarno, totalitarno in nemara celo za komunistično. Vendar za iskanje vzporednic ni treba iti tako daleč, v soseščini je izpopolnjen način političnega sistema, kjer je moč osredotočena v rokah nespornega vladarja, gazde, že udejanil Aleksandar Vučić, o čemer smo že pisali: https://bit.ly/3BfitRu.
Medijska limonada na relaciji Golob-Bobnar pa ne služi le napihovanju mišic liberalnega establišmenta, ampak je kot ponavadi namenjena prekrivanju resničnih družbenih problemov. Problemov, ki jih aktualna vlada ne naslavlja, kaj šele rešuje. Poročali smo že o neprenosu zemljišč iz DUTB na stanovanjski sklad: https://bit.ly/3AAGRNa, rast cen življenjskih potrebščin je vlada naslovila s spletno stranjo, kjer lahko preverite kje so izdelki manj dragi, vlada nadaljuje politiko pošiljanja orožja v Ukrajino, zdravniškemu cehu pa ponuja odpravo plačnega stropa v javnem sektorju. Deluje torej v skladu s partikularnimi, privatnimi interesi najpremožnejših in kapitala in ne v smeri zadovoljevanja družbenih potreb. Takšne politike bi morale naleteti na odpor. Na odpor, ki ne bo v središče postavljal te ali one osebnosti, temveč napredne politike in prakse. Prakse, ki bodo v središče postavljale delovne ljudi in okolje.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega