ANTIFAŠIZEM KOT ORODJE ŽENSKE EMANCIPACIJE

»Treba je najti možnost, da se dvigne iz nezainteresiranosti prav vse ženske in jih vključiti v osvobodilno gibanje.« S temi besedami je Vida Tomšič ob začetku nacistične in fašistične okupacije pozvala k čim večjemu vključevanju žensk v antifašistično gibanje. Med drugo svetovno vojno si je jugoslovansko odporniško gibanje pričelo prizadevati za vsestransko sodelovanje žensk »pri vseh nalogah, ki so jih imeli moški« in širše. Kot rezultat je v začetku (6.) decembra 1942 v Bosanskem Petrovcu bila ustanovljena Antifašistična fronta žensk (AFŽ), katere naloga je bila združiti jugoslovanske ženske v skupnem boju za »osvoboditev in zmago socialistične revolucije« (Tomšič, 1978). Julija 1945 se je v Beogradu odvil prvi kongres, na drugem kongresu leta 1948 pa je za predsednico bila izvoljena Vida Tomšič.

Ta teden obeležujemo 80. obletnico ustanovitve AFŽ, ki je med drugo svetovno vojno predstavljala eno izmed ključnih podpornih organizacij v boju proti fašizmu ter pri izgradnji socialistične družbe. Po prvi svetovni vojni je kljub vzniku feminističnih gibanj Zahoda (npr. sufražetke v Veliki Britaniji), ki so sicer prinesla določene liberalne svoboščine ožjim krogom žensk, položaj večine žensk ostal nespremenjen. V Kraljevini Jugoslaviji, ki je slonela na surovem izkoriščanju kmečko-delavskih množic, so bile ženske še posebej politično in ekonomsko diskriminirane; neenakopravne v zakonskih in družinskih odnosih, po večini so bile kmetice in gospodinje, za povrh pa neizobražene in v dobršnem delu države nepismene.

Tekom druge svetovne vojne je na Slovenskem in v Jugoslaviji prišlo do bistvenih posegov v dotedanji in na Zahodu še zmeraj prevladujoči patriarhalni družbeni red. Ženske v Jugoslaviji so se množično odzvale pozivu k političnem in oboroženem boju. Vključitev žensk je med drugim bila ena izmed poglavitnih usmeritev Komunistične partije Jugoslavije, ki je boj za žensko enakopravnost vključila v skupen boj delavskega razreda in vseh delovnih ljudi (KPJ je že pred drugo svetovno vojno postavila temelje ženske emancipacijske politike na vukovarskem kongresu leta 1920 in leta 1940 na kongresu v Zagrebu). Ženske so se v javnost tekom druge svetovne vojne vključevale na več načinov, vse od neposredne borbe v partizanskih enotah (v jugoslovanski osvobodilni vojski se je borilo kar okrog 100.000 žensk), sodelovanja v organizaciji Osvobodilne fronte, participacije v mladinskih organizacijah in v protifašističnih ženskih odborih.

Ti procesi medvojnega ženskega vključevanja in participacije so postavili temelje za vzpostavitev položaja žensk v družbi po vojni. Na Slovenskem je leta 1943 nastala še Slovenska protifašistična ženska zveza (SPŽZ), ki je bila vključena tako v OF kot tudi v AFŽ. Ženske, ki so se združile v borbi proti fašizmu, pa te borbe niso jemale kot končni cilj temveč sredstvo mobilizacije za širšo družbeno preobrazbo. Osnovno poslanstvo AFŽ je takole povzela Vida Tomšič: »Ta fronta ni bila klasična ženska organizacija, ki bi se borila za »ženske zahteve«. Vzniknila je iz povsem konkretne zahteve, da bi do takrat neenakopravne ženske kot politični subjekt sodelovale v skupnem boju. S tem ko je ljudska fronta sprejela in razvijala to organizacijo, je potrjevala tudi odločnost vodstva narodnoosvobodilnega boja glede položaja žensk v družbi in prepričanje žensk samih o lastnih močeh, ki so bile do takrat stoletja zavrte. To je bil akt njihove samoopredelitve in samoupravnosti.«

S povojno socialistično ustavo leta 1946 so ženske tudi uradno dobile volilno pravico (na osvobojenih ozemljih so jo dobile že s fočanskimi predpisi leta 1942), poleg tega pa še pravico do enakega plačila za enako delo, posebno zaščito na delovnem mestu, dostop do vseh javnih služb, hkrati pa tudi enakopraven položaj v izobraževalnem sistemu. Takšna sistematična ustavna opredelitev položaja žensk v jugoslovanski družbi je predstavljala zgolj začetek procesa širše družbenoekonomske emancipacije žensk, ki je bila v prvi vrsti odvisna od korenitih sprememb v političnoekonomskem sistemu in na ureditvi družbenih odnosov.

Antifašistična fronta žensk v zgodovini ženske emancipacije predstavlja pomembno organizacijsko in mobilizacijsko strukturo, ki je pripomogla k izgradnji ekonomske in družbene enakosti. Mobilizacija žensk preko antifašističnega gibanja je vodila k ženski participaciji v javnem življenju, predvsem pa k odmikanju od hraniteljskega družbenega modela, ki ženske postavlja v izključno reprodukcijsko vlogo (skrb za dom, gospodinjstvo, otroke) in jih popolnoma izolira in izloča iz javnosti. Naj bo obletnica AFS v opomin na napredne(jše) družbene prakse, ki so skozi zgodovino, z odpravljanjem kapitalističnih produkcijskih odnosov, ključno prispevale k boju za žensko enakost.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega