SKRAJŠAN DELOVNIK ZA VSE (ob uspehu islandskega poskusa s štiridnevnim delovnim tednom)

Leta 1930 je ekonomist Keynes predvidel, da bomo leta 2030 – zaradi izrazitega dviga produktivnosti dela v vmesnem obdobju – delali “zgolj” še 15 ur na teden in uživali več prostega časa. A Keynes očitno ni razumel delovanja kapitalističnega produkcijskega načina. Kljub silovitemu dvigu produktivnosti tako danes večina ne dela nič manj kot sto let nazaj. 8-urni delovnik je realnost zgolj za majhen delež delavcev, za številne pa zgolj na papirju, saj se število delovnih ur povečuje.

V zadnjem času smo priča nekaterim poskusom skrajševanja delovnika – zadnji tak primer je islandski 4-dnevni delovni teden na nekaterih delovnih mestih v javnem sektorju (https://tinyurl.com/3dhse5pf) – ki so dober zgled in pričajo o tem, da je krajši delovnik v praksi povsem izvedljiv. Preizkus je potekal štiri leta in je vključeval okoli 2500 zaposlenih v javnem sektorju v vrtcih, pisarnah in bolnišnicah. Podobno kot v primeru Islandije tudi druge študije kažejo, da skrajšan delovnik med drugim pozitivno vpliva na psiho-fizično stanje zaposlenih in zmanjšuje njihov okoljski odtis zaradi manjšega števila tedenskih migracij.

A tovrstni (pozitivni) poskusi krajšanja delovnika so omejeni predvsem na delovna mesta, kjer so zaposleni že v relativno dobri poziciji (npr. pisarniško delo ali javni sektor). Hkrati pa v določenih panogah storitvenega sektorja (npr. maloprodaja), kjer s tehnologijo ni mogoče v večji meri nadomestiti človeškega dela, telesa pa ne morejo prenašati naporov, ki jih od njih terja pričakovana stopnja storilnosti, krajšanje delovnika uvaja sam kapital, da bi iz zaposlenih lahko iztisnil več in s tem še povečal svoje profite (primer: Lidl, Hofer). Obenem pa krajši delovnik tem zaposlenim prinaša manj solidarnih vplačil za pokojninsko in zdravstveno varnost.

Skrajšan delovnik je torej pomembna zahteva in predmet boja, vendar je kot pri vseh reformnih ukrepih potreben razmislek ali koristijo delovnim ljudem ali kapitalu. Skrajšani delovnik ne sme pripeljati k izčrpavanju na računa ekstremne storilnosti zaposlenih, predvsem pa mora skrajšani delovnik veljati za ves delavski razred, ne le za tisti skupine, ki so to lahko privoščijo ali izborijo.