V jutranjih urah je ruska vojska začela obsežno ofenzivo tako na območju Luganške in Doneške regije, kot tudi na širšem teritoriju Ukrajine. Iz področij s spopadi poročajo o smrtnih žrtvah in begu prebivalstva.
Prva poročila iz Rusije kažejo, da med ljudskimi množicami ne obstaja pripravljenost, kaj šele entuziazem za vojne akcije. Putin želi z ekspanzionistično politiko prepojeno z nacionalistično mitologijo pridobiti podporo za vojno v domači javnosti. Prav tako policija popisuje in zapira protivojne protestnike.
Ruski napad bo za delovne ljudi na obeh straneh meje prinesel škodljive in ponekod uničujoče posledice. Umirali bodo na bojnem polju, mnogi bodo prisiljeni bolj ali manj trajno zapustiti svoje domove, njihov ekonomski položaj se bo še poslabšal, prostor za napredne politike pa zožal.
Jasna obsodba ruskega napada nas ne sme voditi do napačnih sklepov in iz njih izhajajočih dejanj! Ne gre za spopad med “zahodnim svobodnim, miroljubnim in demokratičnim svetom” ter med “diktatorsko in agresivno Rusijo”. Takšna slika ni le zgodovinsko napačna, temveč vodi v nadaljnje stopnjevanje spopadov in jo pogosto širijo vojni hujskači znotraj vojaškega, političnega in medijskega establišmenta na zahodu.
Kljub temu, da je ruska agresija neopravičljiva, ni padla z neba. Predhodila ji je dolgotrajna imperialistična politika ZDA in njenih zaveznikov, poosebljena v nameri, da se Ukrajina vključi v zvezo NATO in se integrira v vojni sistem ZDA ter njenih evropskih vazalov. V ta namen so zahodne države leta 2014 tudi finančno in organizacijsko podprle protestnike na trgu Majdan, katerih pomemben del so predstavljali lokalni neonacisti, ki so se v letih zatem uspešno vključili v (para)strukture ukrajinske države. Fašizem je v Ukrajini dobil domovinsko pravico, pri tem pa ga je – da bi uveljavil svoje interese – podprl tudi svobodoljubni Zahod.
Napad Putinovega režima je tako del dolge tihe vojne v Ukrajini, ki se je začela na Majdanu leta 2014. Rusko vlado je k časovnici napada spodbudil tudi klavrni umik ZDA iz Afganistana, ki kaže luknjo v moči ameriškega vojaškega stroja, in evropska energetska odvisnost od Rusije, ki se je po letu 2014 še povečala. S temi kartami v rokah se je ruski oligarhiji ponudila priložnost za vzpostavitev novega razmerja moči v rivalstvu z Natom.
Vojaška intervencija v nobenem primeru ne more koristiti delovnim ljudem ne v Ukrajini, niti v Rusiji. Kot nas učijo izkušnje iz vojne po razpadu Jugoslavije, vojaškim spopadom sledijo leta političnega in ekonomskega upostošenja!
Če želimo živeti v miru moramo odločno nastopiti proti vzrokom za vojno. Deklarativno izražanje podpore ljudem v Ukrajini in izrazi sočutja so znak skrbi za soljudi, vendar ne rešujejo stanja. Imperializem in njegove različne pojavne oblike so neločljiv del kapitalističnega reda. Njegovi globalni odnosi tekmovanja rodijo vojne.
V zgodovini so zaradi njihovih posledic trpele že mnoge generacije nedolžnih delovnih ljudi. Naše stališče in zaveza morata biti, da storimo vse, da ta nov krvavi ples na vzhodu Evrope preprečimo. Stop vojni. Stop imperializmu. Za mir. Za internacionalno sodelovanje delovnih ljudi!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega