Stranke leve sredine, znane tudi kot “KUL koalicija”, za naslednje dni napovedujejo objavo programa predvolilnega zavezništva za oblikovanje povolilne vlade. Zaenkrat o programu vemo le to, da gre v temelju za antijanšizem, zanimivo pa je, kdo je idejni pobudnik dokumenta. Program KUL pripravljajo tranzicijski veterani in zaljubljenci v nemški korporativizem izpred 60 let, kar kaže, kako idejno prazne so stranke (leve)sredine.
V pogajanjih o sporazumu je vsaka stranka sodelovala s po enim predstavnikom, pogovore pa je koordinirala (in bila njihova pobudnica) skupina akademikov: Rado Bohinc, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik in Vito Turk. Četverica politično-akademskih težkokategornikov sicer pogosto podpisuje in snuje “pisma intelektualcev”, pred leti pa so pod vodstvom Bohinca oblikovali Gibanje za družbeno odgovornost. To je oblikovalo Listino z 10 zahtevami za družbeno odgovornost, ki sicer najbrž ne bo neposredno prekopirana v program, je pa njena vsebina glede na vpletenost avtorjev vseeno zanimiva.
Podpisniki Listine družbeno odgovornost pripisujejo korporacijam ter nosilcem kapitala in politične oblasti. Ti so odgovorni za “premagovanje prevelike premoženjske in dohodkovne ter s tem družbene neenakosti, ki izvira iz izkoriščanja dela v prid kapitala in za udejanjanje človekovih pravic in dostojanstva tudi v razmerjih med delom in kapitalom, lokalno in globalno.”
Nekatere izmed bolj izstopajočih zahtev listine so “odprava brezpravnega prekarnega dela”, večja obdavčitev kapitala in “udeležbo delavcev pri delitvi dobička, delavsko (so)lastništvo in soupravljanje.” Slednje naj bi dosegli z možnostjo preoblikovanja gospodarskih družb v “moderne deležniške korporacije” in ustanavljanjem kapitalsko delavskih in delavskih korporacij. Spodbudili bi tudi delavske korporacije in delavske zadruge, “v katerih delavec ni le nosilec najete delovne sile – proletarec in torej ni v mezdnem razmerju, ampak je konstitutivni član združbe.”
Listina torej rešitev vidi v kombinaciji socialno-katoliške doktrine o socialni funkciji privatne lastnine in korporativizmu povojne Zahodne Nemčije, ki je razredni konflikt vsaj na videz “pomiril” z večjimi mezdami in formalno vključenostjo delavcev v procese upravljanja. Za slovenske razmere, kjer se “bitka idej” odvija med neoliberalno sredino in še bolj neoliberalno desnico, se zdijo vsaj na prvi pogled to relativno radikalni predlogi. Vendar so te “zahteve” povsem vpete v koncept korporativne družbene odgovornosti.
Koncept korporativne družbene odgovornosti se je uveljavil v zlati dobi velikih multinacionalk, na vrhuncu globalizacije v 90ih in 2000ih. Ko so multinacionalke zaradi svoje velikosti postale vpliven globalni igralec, obenem pa se je v okviru vladajoče neoliberalne ideologije zdelo, da se vloga in doseg držav zmanjšuje, je korporativna družbena odgovornost postala čudežna rešitev za vse težave. Velike korporacije naj ne bi več skrbele le za svoje profite, temveč naj bi si začele prizadevati tudi za odpravo revščine, prekomernega izkoriščanja, onesnaženja, in tako dalje.
Vsa politična odgovornost je bila tako z vsaj formalno demokratičnih nacionalnih držav prenesena na korporacije, za katere lahko le upamo, da s pomočjo globalnih nevladnikov in civilne družbe uvidijo svojo “družbeno odgovornost” in pomislijo še na kaj drugega kot svojo dobičkonosnost. Rezultati tega neoliberalnega sanjarjenja so danes vidni v naraščajoči neenakosti in skorajšnjem podnebnem zlomu.
Argumenti Bohinca in kompanije imajo podobno politično strukturo. Čeprav je vsebina precej radikalna (najbrž preradikalna, da bi bila KUL), pa je argument za te predloge moralen. Podpisniki Listine poskušajo kapitalistični razred prepričati z argumenti o socialni pravičnosti, ki je le vprašanje nekaj zakonskih sprememb podeljenih “od zgoraj.”
A ta pristop spregleda, namenoma ali ne, da politika ni vprašanje boljših argumentov o človekovem dostojanstvu. Sploh ko gre za vprašanje redistribucije bogastva in razmerja razrednih sil, je vprašanje moči. Je stvar družbenih sil (kapitala in kapitalskih frakcij, organiziranega delavstva, itd.), ki si prizadevajo za določen socialni ali politični projekt. Politika torej presega tako priljubljeno parlamentarno preštevanje, ampak se dela (tudi) na ulicah in delovnih mestih. Socialna država, delavski standardi in splošna volilna pravica so bili izborjeni, ne podeljeni s strani kapitala.
Ko kritiziramo brezzobost pridiganja o družbeni odgovornosti, je to kritika liberalnega razumevanja politike. Ta misli, da z Listino “zahteva”, v resnici pa le ponižno prosi ali celo moleduje. A hkrati je to tudi kritika organiziranega delavstva, ki v Sloveniji (in širše) ni sposobno artikulirati, zagovarjati in v končni fazi braniti politik in družbenih projektov, ki bi pomenili njegovo osvoboditev od mezdnega dela in prevzem politične oblasti. Skupinica tranzicijskih akademikov ima tako na nastajajočo vladno koalicijo večji (in morda celo bolj radikalen) vpliv kot pa velike sindikalne centrale ali kateri od manjših naprednih sindikatov. Šele ko se bodo množično organizirale napredne sile, kapitala ne bomo le prosili in upali na najboljše, ampak si bomo moč in profite vzeli ter z njimi financirali javno dobro.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega