MAMI, MAMI, V MLADINI SMO!

Lepa potrditev, da naše vsebine dosežejo vedno širši krog ljudi. Hvala tudi vam za vsak #share.

Ker so nas lepo povzeli, bomo pridni in kritiko liberalnih mainstream medijev prihranili za drugič. Preberi spodaj: O OGLIČNJEM ODTISTU, NE(MOČI) POSAMEZNIKA IN KAPITALIZMU.

Posameznik ne more rešiti okoljske krize, niti zanjo ni odgovoren. Lajfstajl spremembe so del okvira, ki ga vzpostavlja kapital in njegovi ideološki aparati, ki ljudi reducirajo na potrošnike. In sporočajo, da z alternativno potrošnjo lahko spremeniš svet. Vendar to ne drži, saj se vsi vzorci potrošnje vklapljajo v akumulacijo kapitala na globalnem nivoju. Le-ta pa je vzrok za okoljsko katastrofo, na začetku katere živimo – brezkončna produkcija profita za produkcijo še več profita.

Da bi to presegli – ali vsaj omejili – pa je potreben kolektivni politični angažma, ker razsežnosti okoljske krize zahtevajo hitre in ogromne intervencije držav. Torej racionalni plan v skladu z okoljskimi zmožnostmi namesto prostega trga.

Tudi če govorimo o spremembah življenjskih navad, npr. uporabe javnega prometa kot najbolj trajnostne oblike mobilnosti, potrebujemo investicije v cenovno dostopno in učinkovito alternativo (npr. železnice), medtem ko kapital ponuja e-avtomobile, ker je to zanj tržna priložnost in ker utrjuje zasebniško logiko namesto kolektivne solidarnosti.

Seveda to ne pomeni, da naj posamezniki v zasebnem življenju “svinjajo” po mili volji (češ kriv je kapital), ampak naj bodo te prakse zgled, s katerim v politični angažma (s čimer ne mislimo samo strank, ampak civilno družbo, sindikate, …) privabimo čim več bližnjih.

Žal pa pogosto lajfstajl prakse zgolj zbujajo ogromno samozadovoljstva – kakšni so pa uspehi lajfstajl politik pa neizprosno kaže statistika podnebnega segrevanja. Dejansko nihče (razen če se ne umakne iz družbe) ne more živeti trajnostno, ker preprosto nimamo pogojev za kaj takega, saj razvoj določa kapital, ne družbene in okoljske potrebe.

+ Ni komentarjev

Dodaj svojega