Na nedeljskih državnozborskih volitvah je močno slavila stranka Roberta Goloba, Gibanje Svoboda (GS), ki je prejela več kot 400 tisoč glasov volivk in volivcev. To se je pretvorilo v 41 poslanskih sedežev. V parlament se je prebilo zgolj pet strank. Kdo poleg Goloba še lahko slavi? Kako razumeti volilni polom Levice? Kakšne politike nove vlade lahko pričakujemo in kako se jim postaviti po robu?
Tokratne volitve bi lahko opisali kot novo etapo v večnem vračanju starega. Gibanje Svoboda je namreč – tako po svojih ideoloških izhodiščih, kadrovski sestavi, podpori s strani mainstream medijev in liderskem principu vodenja kampanje – že nekako šesta reinkarnacija nekoč vladajoče Liberalne demokracije Slovenije (LDS). Po Zaresu, Pozitivni Sloveniji, Stranki Alenke Bratušek, Stranki Mira Cerarja in Listi Marjana Šarca smo sedaj dobili še LDS v.6 – Gibanje Svoboda. Precej zgovorno je dejstvo, da od prej navedenih, razen zmagovalke tokratnih volitev, nobena ne bo prisotna v aktualni sestavi parlamenta.
Golob je volitve dobil na krilih antijanšizma. Gospodarski (tukaj so veliko vlogo odigrali njegovi direktorski kolegi iz energetike), medijski in deloma kulturni establišment ga je hitro postavil za osrednjega lika tokratnega antijašističnega političnega projekta za instant uporabo (bit.ly/3vIRL08). Ko je zajahal ta val, je pričel pridobivati vse tiste volivke in volivce, ki so bili nezadovoljni s škodljivimi politikami pretekle vlade in so si hkrati želeli zanesljive zmage ene od antijašističnih strank.
Poleg Goloba so bili lahko rezultatov volitev veseli tudi v Novi Sloveniji (NSi). Prebili so se na željeno tretje mesto med parlamentarnimi strankami. Njihove rasti so bili najbolj veseli predstavniki organizacij kapitala. Socialna kapica, privatizacija javnih sistemov, nove stotine milijonov v oboroževanje, deregulacija trga delovne sile in druge programske točke so zagotovilo za njihovo trdno podporo (bit.ly/37IV53q).
Slovenska demokratska stranka (SDS) je v absolutnem številu prav tako povečala volilno podporo. Zanje je volilo slabih 55 tisoč ljudi več kot na zadnjih volitvah. Nekoliko so izboljšali svoj položaju v merilu poslanskih mandatov, prejeli pa so slab odstotek in pol manj v deležu oddanih volilnih lističev. V frontalnem spopadu z Golobom je Janša sicer izgubil, veliko vprašanje pa je, če konec Janševe vlade pomeni tudi konec za delavstvo škodljivih politik ali zgolj umirjanje retorike?
Pri napovedovanju politik nove koalicije, gre v obzir vzeti izjave, programska določila, politično preteklost osrednjih akterjev in objektivne družbene okoliščine. Glede na ocene, ki jih je GS podala na ključna vprašanja Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (objavili smo jih na: bit.ly/3KgeaqL) ter na drugi strani na vprašanja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) (najdete jih lahko na: bit.ly/3vhKcPa), smo lahko prepričani, da bo to vlada kapitala. Navsezadnje so zdravstveni program zmagovite stranke pisali isti ljudje, ki so ga nekoč pisali NSi.
Poglejmo še med poražence volitev. Med njimi so zagotovo stranke t.i. Koalicije ustavnega loka (KUL). Tem ni pomagala niti javna podpora Inštituta 8. marec in nekaterih ostalih segmentov civilne družbe tik pred samimi volitvami. SAB je na koncu zaostala za Državljanskim gibanjem Resni.ca, LMŠ je prejela slabih 80 tisoč glasov manj kot pred štirimi leti, SD pa je kljub razkošni in razpredeni volilni kampanji izgubila skoraj tretjino poslanskih mest.
V tem kontekstu lahko deloma razumemo tudi katastrofalen volilni rezultat Levice. Pri znatno višji volilni udeležbi – v nedeljo je glasovalo 284 tisoč ljudi več kot na volitvah leta 2018 – je za Levico glasovalo 32 tisoč ljudi manj kot pa na prejšnjih volitvah. Stapljanje v KUL in kasneje še v pred volitvami napovedano vladno koalicijo z GS je stranko naredilo za le še eno izmed antijanšističnih strank. In ko imajo ljudje na voljo glavni antijanšistični projekt, vsi stranski ostanejo močno ob strani. Napak bi bilo to drsenje Levice proti sredini razumeti kot nekaj nedavnega, prej nasprotno. Gre za proces, ki se pod trenutnim vodstvom odvija že več let (na kar smo opozarjali že v tem zapisu https://bit.ly/3OJ5DAk) in upravičeno poraja dvome v to, da bo stranka sploh še kdaj zmožna radikalnega notranjega preobrata.
Kaj pomeni rezultat teh volitev za nas socialiste in naše nadaljnje delo? Predvsem nas opominja, da ne smemo ponavljati napak evropske levice (Siriza, Die Linke, itd.) in se zagnati v parlamentarno tekmo še preden smo se uspeli ustaliti v bazi, med delavstvom na terenu in z njimi ustvariti gibanje. Gibanje, katerega zametke je Levica nekoč že imela, a se mu je, zavoljo sledenja parlamentarni poti, odpovedala.
Ne zanašajmo se torej le na parlament in obstoječe stranke, ampak začnimo graditi sami. Tako teorijo (Inštitut za delavske študije), kot prakso. Za socializem moramo nazaj med ljudi, zato potrebujemo močne in politizirane kolektive. Tako delavske (Sindikat Lidl, študentske (Lista demokratičnega študentstva), okoljske (Mladi za podnebno pravičnost), stanovanjske (Najemniški SOS) medijske (naša malenkost) in ostale. Priključi se jim/nam in sodeluj v skupnem političnem boju!
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega