ŽIVELA OF

Ob praznovanju ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) delimo zapis Centra za družbeno raziskovanje (CEDRA).

“Danes v Sloveniji prevladujeta dva dominantna pogleda na OF in narodnoosvobodilni boj med drugo svetovno vojno.

Na eni strani desnica s “šnelkurs” zgodovinarjem Jožetom Dežmanom na čelu trdi, da se je za časa druge svetovne vojne le malokdo strinjal z okupatorjem, zato tudi slovenske kolaboracije ne smemo razumeti kot podpore nacistom in fašistom. Po Dežmanovih besedah je šlo pri slovenskih kolaborantih (vaške straže, domobranci, črna roka, četniki) za strah pred rdečo pošastjo imenovano komunizem, zato so se z okupatorji povezali zgolj zaradi orožja – kot nujno zlo v boju proti partizanom oz. komunistom. Niso želeli pomagati Nemcem pri uničenju lastnega naroda, ampak se zgolj boriti proti komunistom in komunistični revoluciji. Po zmagi imperialističnih zahodnih zaveznikov bi ti osvobodili našo državo in nam vrnili družbeno politični sistem, ki je veljal v Jugoslaviji pred vojno.

Poleg desničarskega tolmačenja narodnoosvobodilnega boja pa v državi prevladuje še liberalni pogled, ki zavrača tako kolaboracijo kot tudi revolucijo. Večina liberalcev in levo-liberalcev se še vedno strinja, da je nacizem slab in kot tak nesprejemljiv, zato je oborožen in nasilen partizanski odpor vsesplošno sprejet, čislan in označen kot herojsko dejanje.

Povsem nesprejemljiva pa je socialistična revolucija, ki jo predstavljajo zelo negativno – kot zaroto majhne skupine ljudi tj. komunistov oz. komunistk, ki orožja ni uporabila zgolj za boj proti okupatorjem, temveč tudi proti lastni kapitalistični eliti in njenim podpornikom. Liberalcem se namreč diktatura kapitala v kapitalizmu ne zdi sporna, sporna jim je le diktatura proletariata v socializmu. Na ta način je liberalna struja uspela sestaviti zgodovino, v kateri je narodnoosvobodilni boj ločen od revolucije, partizane pa prikazujejo kot verne in domoljubne borce proti fašizmu, ki so ob koncu vojne postali žrtve komunističnih spletk.

Tako smo priča podobnemu diskurzu liberalcev in desničarjev, ki želijo – eni partizane drugi domobrance – prikazati kot žrtve komunizma in tako opravičiti njihovo sodelovanje s komunisti ali njihovo sodelovanje z okupatorji. Mnogi so nasedli tovrstnemu diskurzu in glasno obsojajo desnico ter levico, ki naj bi s svojim odnosom dajali potuho in celo vzpodbudo drugi strani, da vztraja pri svojem obsojanju partizanstva in revolucije. Tako desničarji kot liberalci torej stojijo na skupnem stališču: revolucija v narodnoosvobodilnem boju je bila zarotniška poteza peščice komunistov.

A nič ne bi moglo biti dlje od dejanske zgodovine. Vrednote, ki so prevevale narodnoosvobodilni boj, so bile revolucionarne že od vsega začetka, takšne so bile tudi točke OF, ki so jih organizacije članice spisale in sprejele leta 1941, bile pa so utemeljene tudi v širokem ljudskem konsenzu. OF je tako zanetila prvo množično ljudsko vstajo v okupirani Evropi, ki je bila hkrati največji revolucionarni izbruh po španski vojni. Komunistična partija narodnoosvobodilnega boja ni “izrabila” za revolucijo, saj je bil boj revolucionaren že od samega začetka. Običajni ljudje (kmetje, študenti, delavci, uradniki, učitelji) so vzeli svojo usodo v lastne roke in se pričeli z orožjem boriti za osvoboditev delovnih množič, za boljšo prihodnost sebe in svojih potomcev. Boj je temeljil na internacionalnem kontekstu boja proti družbenim razmeram, ki so porodile fašizem. Celotna organiziranost in delovanje narodnoosvobodilnega boja jasno kažeta, da ni šlo za nikakršno “zaroto” ozkega kroga komunistov, temveč so gibanje aktivno tvorile najširše ljudske množice. Nič ne bi moglo biti bolj ciničnega, kot razlaga, da so želeli pripadniki OF in narodnoosvobodilnega boja doseči zgolj vrnitev v predvojno stanje.”