PISMO BRALCEV: “NAŠA SAMOSTOJNOST” ALI LEVICA O OBNOVI KAPITALIZMA

PISMO BRALCEV: »NAŠA SAMOSTOJNOST« ALI LEVICA O OBNOVI KAPITALIZMA

Statut Levice pravi: »Cilj stranke je družbena preobrazba v demokratični in ekološki socializem.« Levica je torej na papirju protikapitalistična stranka. Le kaj si njeni funkcionarji mislijo o procesih, ki so leta 1991 pripeljali do obnove kapitalizma na Slovenskem in do nastanka buržoazne države, katere politiki so postali?

Svoj pogled je »prazniku samostojnosti in enotnosti« podala namestnica koordinatorice Nataša Sukič (FB, splet: http://tinyurl.com/4v94tvxw). Pogled je vsekakor pomenljiv! Če bi omilili govorjenje o Palestini, bi lahko tak govor imela tudi Meira Hot (SD), če bi črtali še stavek o »prisvajanju osamosvojitve«, pa tudi Danijel Krivec (SDS).

Ne vemo, ali je to zasluga strokovnih služb DZ-ja ali govorke, ampak Sukičevi je uspelo v govor vključiti vse klišeje vladajoče ideologije na to temo – brez ironije ali kritike! Poglejmo nekaj cvetk:

»Šlo je za kulminacijo desetletij prizadevanj civilne družbe, intelektualcev in kulturnikov, da bi živeli v samostojni državi, neodvisni od drugih centrov moči in usmerjanj od zunaj.« – Očitno gre za novo zgodovinopisno odkritje! Do zdaj namreč taka prizadevanja v 70. letih niso bila izpričana, vsaj ne v Sloveniji (morda v Argentini). In med separatist gotovo ni bilo protikapitalistov, h katerim se na papirju prišteva Levica.

»V središče osamosvojitve sta bila postavljena slovenski jezik in kultura, elementa, ki sta skozi zgodovino vedno predstavljala torišče napredka na Slovenskem – od reformacije do partizanskega boja.« – Pravi salto mortale: partizanski boj za odpravo kapitalizma in osvoboditev Jugoslavije iz predvojnega polkolonialnega položaja in kolonialnega položaja med vojno naj bi bil predhodnik prizadevanj za obnovo kapitalizma in ustanovitev etnonacionalistične Slovenije, ki so jo takoj pripojili »drugim centrom moči« (EU in NATU)!?

»Pravzaprav bi lahko rekli, da sta jezik in kultura bila vedno sili, ki sta kljubovali zatiranju od zunaj.« – V SFRJ slovenski jezik ni bil na noben način zatiran, vse šole (razen italijanskih) so bile slovenske, prav tako vsi uradi, tudi vse javno življenje je potekalo v slovenščini, vključno z republiško politiko. Tega ni osporavala kaj šele ogrožala nobena politična sila v Jugoslaviji. Če je bila »kultura« zatirana, je ni zatiral nihče »od zunaj«, kvečjemu etnično slovenska kulturna in politična birokracija. Separatisti so kot vsi etnonacionalisti seveda igrali tudi na to karto in »kulturniki« (tudi članica DSP Sukič?) so se jim množično pridružili, toda kultura in jezik slovenskih množic kot taka pri tem nista imela nič.

»Soočenje novonastale samostojne države z divjim kapitalizmom v prvih tranzicijskih letih po osamosvojitvi je na žalost dodobra spodkopalo številne vidike omenjenih temeljev.« – Politični vojaški, policijski pravosodni, medijski, kulturni idr. aparati novonastale države se s kapitalizmom niso »soočili«, ampak so ga sami obnovili. Prehod v kapitalizem ni bil prav nič »nenadzorovan«, kot pravi Sukičeva, nadzorovale so ga politične sile (in ljudje), s katerimi Levica sedi v vladi in parlamentu.

»Danes je … praznik, ko se spominjamo in poklonimo predvsem tistim, ki so za našo samostojnost tvegali vse, tudi svoje zdravje in svoja življenja.« – Delovni ljudje, ki so padli ali bili ranjeni v spopadih leta 1991, niso »tvegali vsega«, ampak so bili mobilizirani in poslani v boj proti drugim delovnim ljudem. Marsikdo je takrat mislil, da je ta boj pravičen, marsikdo je mislil, da je nujno zlo, marsikdo tako misli še zdaj – kar pa ne spremeni dejstva, da je pripomogel k obnovi kapitalizma in bil le epizoda krvave jugoslovanske državljanske vojne.

Da se razumemo: protislovja odprave kapitalizma in izgradnje realnega socializma na Slovenskem, v Jugoslaviji in v svetovnem merilu, ki so omogočila tudi krvavo obnovo kapitalizma v državljanskih vojnah, so in bodo pereče vprašanje za vsako novo generacijo socialistov. Toda pot do odgovora zagotovo ne vodi preko klišejev vladajoče ideologije.

P. S. – Nataša Sukič je Palestino v svoj govor gotovo vključila z dobrimi nameni. Če bi se izognila osamosvojiteljskim zablodam, bi bil ta zapis odveč. Vendar se jim ni. Že če pozabimo vse prejšnje vojne in izraelski teror v »mirnem obdobju«, je primerjava vojaških operacij v okupirani Palestini z »operetno vojno« na ozemlju bivše SR Slovenije leta 1991 tako absurdna, da je najbrž ne bi napravil niti kak bivši rezervni oficir TO, ki se zdaj razglaša za (upokojenega) generala SV.

Primerjava tudi potrjuje, da Sukičeva ne razume procesov, o katerih govori: osvoboditev Palestine onemogočajo isti »centri moči«, ki so (res je, ob nespornih zaslugah domačih oportunistov in liberalcev) dosegli obnovo kapitalizma v vsej Evraziji in krvav razpad Jugoslavije na 7 samostojnih, neodvisnih in oh-in-sploh etnično čistih, pardon, enotnih, banana držav …

GOSTUJOČI PRISPEVEK // RP je odprta platforma in omogoča objavo prispevkov avtorjev in avtoric, ki se dotikajo naprednih bojev ali vprašanj. Danes smo z vami delili prispevek Marka Kržana.