“VODITELJI SO ODPOVEDALI”

Delimo nekaj izsekov iz prispevka Boštjana Remica, ki je lanskoletni cikel v rubriki Terminal na Radiu Študent zaključil z razmislekom o bankrotu evropskega političnega razreda in pretresih ter razpokah, ki prinašajo obete za vznik socialistične politike na evropski levici.

“Naslov tokratnega Terminala smo si izposodili pri enem zadnjih spisov Rose Luxemburg. Te tri besede so namreč dober povzetek stanja, ki ga uzremo, če od daleč pogledamo na svetovno in domačo politiko. Ko razpihamo ideološko meglo, ko odmislimo nepomembne podrobnosti, vidimo, da voditelji – pri čemer to posebej velja za te v našem »svobodnem« svetu – nočejo ali ne zmorejo poiskati odgovorov na najbolj pereča vprašanja našega trenutka. A hkrati te tri besede povzemajo tudi stanje sodobne levice: v trenutku, ko svet začenja padati s tečajev, skorajda nimamo glasov, ki bi izrekali prepričljivo kritiko obstoječih razmerij moči in ki bi predvsem vodili prizadevanja za odpravo vzrokov teh velikih kriz.”

“Voditelji so odpovedali. Rosa Luxemburg teh besed ni namenila buržoaznim voditeljem, ampak vodjem delavskega gibanja. Ti so pred dobrim stoletjem blokirali revolucionarne nemške množice in postali zgled za delavske birokrate: tiste politike ali sindikaliste, ki naj bi uveljavljali delavske interese, a so v iskanju ravnotežja med obema velikima razredoma v resnici na strani kapitala.

Bolj se svetovni red pod komando imperialističnega tabora krha, bolj se evropska levica želi pokazati kot vdana in poslušna podpornica prav tega reda. Ker z levice skorajda ni slišati kritike evroatlanticizma, se več ljudi oprime kritike v sprevrženi ali popačeni obliki; kot ponazoritev lahko služi uveljavitev figure »globalistov«, ki so nekakšna zamenjava za kapitalistični razred in njihove politične zastopnike iz imperialističnih držav ter institucij. Ni presenetljivo, da vsaj del ljudskega nezadovoljstva uspešno mobilizira skrajna desnica. Plebejski lunatizem je vsaj toliko kot uspeh lumpenproletarskih agitatorjev posledica poliberaljenja etablirane levice, ki se je odpovedala protisistemskim stališčem. “

“Odpovedali so tudi številni intelektualni voditelji levice. Slavoj Žižek je pred dnevi priobčil besedilo, v katerem na primeru Palestine in Južne Afrike svari pred dekolonizacijo. Češ, kličete po še hujšem zatiranju – v primeru Palestine po Hamasu. Ne le, da je to skregano s 75-letno zgodovino palestinskega osvobodilnega boja, gre za cinično apologijo evroatlantskega reda in izraelskega kolonializma. Filozof je v imenu evropskih vrednot, ki jih rad omenja, pozabil tudi na številne poskuse revolucij – od Gane prek Burkina Fasa do Angole –, ki so bile del protikolonialnih bojev. Dokler se bodo nekateri, ki se prištevajo k levici, napajali pri nekdanjih liberalnih politikih, bo kompas brez dvoma ostal pokvarjen.”

“A ni treba biti pretirano črnogled. Palestinsko vprašanje oziroma genocid v Gazi ima velike učinke na mobilizacijo množic po svetu, ki nasprotujejo izraelski politiki ali sionizmu nasploh, hkrati pa tudi domačim podpornikom izraelskega naseljenskega kolonializma v Palestini. Če pretiravamo: Palestina postaja novi Vietnam. Palestina je precej razburkala številne leve stranke, organizacije in gibanja. Ne le v smislu številnih protestov, ampak tudi glede soočenja stališč in ustvarjanja razpok. V okviru podnebnega gibanja Petki za prihodnost je Gretina podpora Palestini razburila nemške podnebne aktiviste, ki imajo v evropskem merilu veliko težo in številčnost; vključno z njihovo voditeljico Luiso Neubauer, ki je pred kratkim gostovala v Sloveniji na povabilo lokalne izpostave ameriških »progresivcev«.”

“Tudi pri nas se oblikuje nova sestava levice. Sicer zaenkrat zgolj v nastavkih, a vseeno vse več mladih kaplja na razne bralne krožke, srečanja in proteste. Brez iluzij o tem, da se obstoječi red lahko izboljša z veliko majhnih popravkov. Hkrati nekatere uveljavljene organizacije ugotavljajo, da dosedanji načini političnega angažmaja ali reševanja težav ne delujejo. Da bi ta epizoda bojev od spodaj obrodila rezultate, je nujen obračun s »kulturo levice«, kamor lahko štejemo horizontalizem, akcionizem in večino tega, kar povzema sintagma levi populizem. Skratka, da se od protestnih mobilizacij in občasnih srečevanj obrne k izgradnji organizacije oziroma organizacij kot bistvenega pogoja političnega delovanja.”

Celoten prispevek lahko preberete in poslušate na tej povezavi: https://bit.ly/47tp9c3