»La patria no se vende« (»Domovina ni naprodaj«) je bilo eden izmed gesel avgustovskih protestov v argentinski prestolnici in drugih večjih mestih, ki jih je vzklikalo na tisoče protestnikov kot odziv na Mileijeve nove poskuse liberalizacije, deregulacije in razprodaje argentinskih naravnih virov tehnološkim kapitalistom.
Že maja letos je Mileijeva vlada napovedala odpravo omejitev za nakup kmetijskih zemljišč s strani tujcev, nato pa predlog zakona vključila v širši zakon o »nedotakljivosti zasebne lastnine«. S tem je argentinski skrajno desni in kapitalu naklonjen politični vrh z naravnimi viri bogato Patagonijo dal na prodaj tujemu kapitalu, še posebej tistemu iz Silicijeve doline. Argentinska zakonodaja iz 2011 sicer določa 15% zgornjo mejo tujega lastništva kmetijskih zemljišč, ki pa je bila v večini departmajev avgusta letos že presežena. Vlada je nato poskušala omejitev namesto popolne odprave kupovanja zemljišč iz strani tujih investitorjev zvišati ta odstotek na 25%, a je zaradi političnega in družbenega odpora tudi ta predlog padel.
Zakaj je Patagonija tako zanimiva ravno za tehnološki kapital? Ima namreč ogromne površine relativno poceni zemljišč, razmeroma nizke temperature, dobre pogoje za gradnjo vetrnih elektrarn, nizko gostoto poselitve in eno največjih svetovnih zalog plina ter nafte na območju Vaca Muerta, kjer omenjena naravna vira pridobivajo s »frackingom«. Minister za deregulacijo (naj izpostavimo, da ima Argentina posebej ministrstvo za deregulacijo in transformacijo države, ki je namenjeno prav odpravljanju »odvečnih birokratskih ovir« in krčenju javne porabe) Federico Sturzenegger je v pripravi zakonodaje izpostavil, da bi odprava omejitev lahko prinesla okoli 15 milijard dolarjev tujih investicij.
Patagonija je za tehnološki kapital zanimiva prav zaradi naravnih virov, ki jih ta tehnologija potrebuje. Za gradnjo velikih podatkovnih centrov je namreč potrebno ogromno prostora za infrastrukturo, bližina energetskih virov, vodni viri in hladnejše podnebje za hlajenje strežnikov. Že oktobra lani je vlada Javiera Mileija z velikim pompom napovedala »največjo tehnološko naložbo v argentinski zgodovini«: OpenAI (ChatGPT) in lokalno podjetje Sur Energy sta podpisala pismo o nameri za izgradnjo gromozanskega podatkovnega centra za umetno inteligenco v Patagoniji. Projekt, ki bi nosil ime »Stargate Argentina«, bi naj bil vreden 25 milijard ameriških dolarjev.
Do gradnje podatkovnega centra (še) ni prišlo, saj Argenina za to področja še nima urejene zakonodaje. Ravno o tem pričajo številni za okolje škodljivi zakoni, ki jih je že sprejela Mileijeva vlada in ki z deregulacijo puščajo prosto pot izkoriščanju naravnih virov. Posledice škodljivih politik se že kažejo v praksi. Posebno zanimanje za Argentino v zadnjih letih namreč kaže prav ameriška tehnološka elita. Slednja že kupuje zemljišča in posesti v Argentini. Eden najbolj zgovornih primerov je na primer tehnološki podjetnik Martin Varsavsky, sicer goreč podpornik Javierja Mileija, ki skupaj s petimi bogatimi partnerji razvija 32.000 hektarjev velik kompleks Wamani v vznožju Andov. S podobnimi nameni je v Argentini kupil luksuzno vilo Peter Thiel, soustanovitelj Paypala in Palantirja, ki je kupil približno 12 milijonov dolarjev vredno vilo v Buenos Airesu in se redno srečuje z Mileijem ter njegovimi ministri.
Prihod ameriških in drugih tehno-milijonarjev je potrebno treba razumeti v širšem kontekstu širjenja ameriškega vpliva v Argentini. Donald Trump je Mileijevo vlado že podprl s finančnim paketom v višini 20 milijard dolarjev, prav tako je bil vzpostavljen okvir za »poglobitev trgovinskih in investicijskih odnosov« ter sporazum o zagotavljanju kritičnih mineralov.
Na ulicah Buenos Airesa in po drugih mestih se je prejšnji teden proti novim škodljivim ukrepom zbralo na tisoče ljudi. Pritiski z ulice je skupaj z opozicijo prisilil vlado, da je iz predloga umaknila poglavje, ki bi odprlo vrata tujemu lastništvu zemlje. Senat je nato zakon v okrnjeni obliki potrdil. Gre sicer za etapno, a vendar pomembno zmago, ki ne bo povsem ustavila Mileijevih načrtov, a je zaradi pritiska delovnih ljudi vsaj začasno ustavila prodajo in koncentracijo zemlje tujim kapitalistom. Vprašanja lastništva in izkoriščanja Patagonije seveda ne moremo zgolj osredotočiti okrog tega, ali je kapitalist, ki kupuje zemljo Argentinec, Američan ali kdo drug, oziroma ali bo Patagonija v argentinski ali tuji lasti.
Če se naravni viri privatizirajo in koncentrirajo v rokah peščice domačih oligarhov ali globalnih tehnoloških in rudarskih korporacij, je rezultat za delavce in lokalno prebivalstvo v temelju enak: bogastvo Patagonije se uporablja za akumulacijo zasebnega kapitala, medtem ko stroške nosita celotna družba in naravno okolje. Patagonija ima pri tem zgodovinski spomin, ki ga ni mogoče ločiti od današnjega boja za zemljo in naravne vire. Že od 19. in 20. stoletja je bila namreč regija prostor nasilnega razlaščanja, koncentracije zemlje in podrejanja lokalnega prebivalstva ter delavstva interesom velikih lastnikov in tujega kapitala. Od bojev proti kolonialnemu in imperialističnemu razlaščanju do današnjega odpora proti podrejanju zemlje in naravnih bogastev kapitalu se tako nadaljuje isti boj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega