Za bedo in revščino, v kateri živi na milijone maroških družin, niso krive same, ampak sta posledica gospodarskega položaja Maroka v globalni vladavini kapitalistov. Maroko je (pol)kolonialna periferija Evropske unije, od nje je odvisen za skoraj dve tretjini svojega izvoza in za več kot polovico svojega uvoza. Na prvi pogled odlično, izgleda kot bi Evropska unija Maročanom pomagala. A ko pogledamo splošno razmerje med uvozom in izvozom, ugotovimo, da Maroko zaradi integracije v evropsko trgovinsko območje letno pridela za več kot 10 milijard evrov trgovinskega primanjkljaja. Preprosto povedano: vsako leto mu zaradi trgovine z državami Evropske unije zmanjka dodatnih 10 milijard v evrski valuti, ki jo mora od nekod dobiti, če hoče iz Evropske unije še naprej kupovati blago.
Glavni vir te valute so prav maroški delavci, ki živijo v Evropski uniji in evre pošiljajo svojim družinam v Maroku. Že ta strukturna odvisnost maroškega gospodarstva od Evropske unije Maročane sili na delo preko Mediterana. Drugi vir evrov za maroško gospodarstvo so evropski turisti. Maroške oblasti jih zato skušajo privabiti čim več, turisti pa prispevajo k višanju cen nepremičnin, storitev in živil v največjih mestih. Tretji vir evrov so tuje investicije, ki imajo za navadnega prebivalca maroških mest v splošnem enake ali še hujše učinke kot turisti.
Poglejmo v realno gospodarstvo, v avtomobilski in kmetijski sektor. Evropski avtomobilski velikani so na severu Maroka, v bližini pristanišča Tanger, zgradili svoje tovarne zaradi logistične bližine, a predvsem zaradi tamkajšnje cene delovne sile, ki je mnogo nižja kot v evropskih državah. Najbolj prodajan avtomobil v Evropski uniji – Dacia Sandero – proizvajajo skoraj izključno v Maroku. Zato, da je privabila investicije avtomobilskih industrialcev, jim je maroška država namenila širokogrudne davčne olajšave. Dobički, skovani iz dela maroških delavcev, pa se stekajo v žepe evropskih lastnikov. Maroško prebivalstvo ima od velike avtomobilske proizvodnje bore malo koristi, čeprav bi na prvi pogled mislili, da bodo zaradi tega imeli vsaj zaposlitve. A v Maroku, ki premore skoraj 40 milijonov prebivalcev, je v avtomobilski industriji zaposlenih le nekaj preko 200 tisoč ljudi.
Največ ljudi v Maroku se preživlja s kmetijstvom, približno polovica vsega prebivalstva. Tradicionalno je (bilo) kmetijstvo v Maroku organizirano po družinsko-plemenskem principu, s proizvodnjo živil za potrebe lokalnega prebivalstva, tako na poljedelsko-pridelovalni kot na nomadsko-živinorejski način. Še danes je okrog dve petini vse zemlje v Maroku, vsaj na papirju, v kolektivnem plemenskem lastništvu.
Francoska kolonizacija Maroka v prvi polovici dvajsetega stoletja je spodbujala privatizacijo in centralizacijo kmetijskih zemljišč za izvoz produktov na evropsko celino, male kmete pa so kolonizatorji z najbolj rodovitnih zemljišč pregnali na bolj sušna območja bližje puščavi. Nazadnje integracija v kmetijski trg Evropske unije vodi v širitev velike, intenzivne kmetijske industrije za proizvodnjo pomaranč ali paradižnikov, prav tako za izvoz na evropski trg. Trgovinski sporazumi med Marokom in Evropsko unijo pomenijo formalizacijo nekdaj očitno kolonialnih odnosov – največ sadja iz Maroka uvozita prav Francija in Španiji, nekdanji kolonalni gospodarici. Povrh tega uvoz sadja iz Maroka uničuje male kmete v Evropski uniji, saj ne morejo konkurirati cenam uvoženega blaga.
Intenzivno kmetijstvo v Maroku potrebuje ogromne količine vode, ki jih zaradi nizkega vodostaja v državnih jezovih kmetijski industrialci raje pridobivajo iz podtalnice z vrtanjem globokih vrtin. To povzroča še hujšo sušo na območjih, kjer živijo mali kmetje, ki nimajo denarja in tehnologije za svoje vrtine. Za namakanje so tako prepuščeni na milost in nemilost vremena, ki se spreminja od sezone do sezone, splošni trend je, da so suše vse ekstremnejše.
Kmetijstvo v Maroku za veliko večino maroškega prebivalstva tako pomeni vse trši kruh. Za nameček so skoraj vsi Maročani, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, del neformalnega gospodarstva. Tudi sicer se večina delavcev v Maroku preživlja v neformalnem gospodarstvu, poleg kmetijstva na primer z rokodelstvom, z gotovinskim poslovanjem, iz rok v usta. Ker niso formalno zaposleni, niso zdravstveno in socialno zavarovani. Edino oporo lahko najdejo v lastnih družinah. Socialna država zanje ne obstaja, pokojnine ne obstajajo. Če potrebujejo oskrbo v bolnišnici, morajo zanjo plačati, pogosto kar neposredno v zdravnikov žep.
Resnici na ljubo pa niti redno zaposleni delavci nimajo kdo ve kaj od socialne države. Lanske jeseni so pod sloganom “bolnišnice pred stadione” po maroških mestih izbruhnili ogromni protesti mladih, med katerimi je brezposlenost že po uradnih podatkih skoraj 38-odstotna. Povod za proteste so bile smrti osmih nosečnic v bolnišnici v Agadirju, ki so v kratkem času razgalile katastrofalno stanje maroškega javnega zdravstva. Posledica protestov: “rekorden” proračun ministrstva za zdravje in socialno varstvo v letu 2026. Kljub povišanju za 30 odstotkov proračun ministrstva še zmeraj znaša manj kot štiri milijarde evrov, kar je le nekaj več kot pol odstotka celotnega državnega proračuna. V tej luči je prav gotovo tisto, kar Maročani najbolj potrebujejo, nova in bleščeča infrastruktura za nogometno svetovno prvenstvo leta 2030.
Zaključimo s pozivom: evropske države in njihovi prebivalci nismo žrtve “hibridnih migracij”, ampak so migranti prave žrtve izkoriščanja njihove domovine in njihove delovne sile po evropskem kapitalu. Zdaj lažje razumemo, zakaj mladi Maročani kljub brezpravnosti, represiji in rasizmu, ki jih čakajo v evropskih državah, odhajajo na smrtonosno pot prek morja. Na nas je, da širimo glas, gradimo solidarnosti in izkoreninjamo rasizem, ki so ga politiki tako temeljito zasejali med ljudi.
Kdo je kriv za množico migrantov v Ceuti? Preberi tukaj.
Zakaj pa Evropske države kriminalizirajo Maroške migrante? Preberi tukaj.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega