»“Bôri, bôri v tihi grozi,
bôri, bôri v nemi grozi,
bôri, bôri, bôri, bôri!
Bôri, bôri, temni bôri
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.«
Te stihe je v začetku 20. stoletja zapisal Srečko Kosovel. Bori, ki so rasli v okolici Tomaja, so bili takrat povečini stari šele nekaj desetletij, vendar so mu predstavljali simbol Krasa. Prav tako se je verjetno zavedal povezanosti nasadov borov in bednega položaja kraških pastirjev, ki so se komaj preživljali.
Obsežne hrastove gozdove na Krasu so od šestnajstega stoletja postopoma krčili zaradi rasti podeželske populacije in hitrega razvoja mest v bližini, kot sta Trst in Benetke. Že od takrat so pastirji in kmetje, ki so se preživljali na tem prostoru, upravljali s krajino, da so zadovoljili svoje potrebe. Ta prostor so razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki v 19. stoletju dojemali kot »nerodovitno kamnito puščavo«, ki so jo uničili nerazumni kmetje in pastirji s svojim neracionalnim načinom gospodarjenja. Dejansko pa je podeželsko prebivalstvo iz (kulturne) krajine pridobivalo mnoge vire, ki so jih potrebovali za življenje.
Obsežni pašniki so nudili hrano njihovim čredam ovac (ki so v prvi polovici 19. stoletja predstavljale skoraj 70% vse živine) in goveda. Koze so že ob sredini 18. stoletja nehali gojiti, saj je težko nadzorovati, kaj vse pojedo na pašnikih in sploh v gozdovih ter so zaradi tega uničujoče za rastje. Drevesa so bila redka, kolikor pa jih je bilo, so jih rezali »na panje«, kar pomeni, da so jim odrezali veje, ki so jih porabili za kurjavo in količenje vinogradov, v naslednjih letih pa je iz štorov ponovno zraslo veliko vej. Za kmete so za pašo bile zelo pomembne gmajne, skupni pašniki. Te so bile pomembne sploh za revnejše, ki niso imeli veliko svoje zemlje. Ta krajina je bila prav toliko produkt dela, kot narave.
Po zemljiški odvezi in ukinitvi fevdalizma leta 1848 je prišlo do postopnega prodiranja kapitalističnih družbenih odnosov na vas, zaradi česar so se morali kmetje vedno bolj usmerjati v dobičkonosne panoge poljedelstva, da bi preživeli. Prav tako je bila čez Kras leta 1849 speljana železnica, ki je omogočila uvoz blaga, proizvedenega v kapitalističnih tovarnah, ki je bilo cenejše od kmečkih obrtnih proizvodov. To je pospešilo propad domače obrti in s tem usihanje še enega vira dohodka kmetov. Revnejši kmetje so bili v tem času še bolj odvisni od v občinsko zemljo preoblikovanih skupnih pašnikov, na katerih so imeli pravico do užitka (uporabe) za pašo in nabiranje lesa. Zaradi izpostavljenosti tržni konkurenci je vedno več kmetij propadalo in kmetje so zapadali v dolgove, iskali delo v hitro rastočem Trstu, ali odšli s trebuhom za kruhom v Združene države Amerike.
Prvi poskusi pogozdovanja Krasa so se neuspešno vršili že v prvi polovici 19. stoletja, v drugi polovici pa so dobili večji zagon. Zakon o pogozdovanju Krasa v vojvodini Kranjski, ki je bil sprejet 9. marca 1885, je ta proces začel v polni meri. Razsvetljeni misleci in podjetni gospodarstveniki so želeli s pogozdovanjem popraviti škodo, ki naj bi jo naredil neracionalni kmet, in Kras postopoma meliorirati in narediti primernega za »razumno« (kapitalistično) poljedelstvo in »obnovo« vegetacije na Krasu. Prav tako pa so s tem želeli omiliti burjo, ki je pogosto prevrnila vlake in s tem povzročala gospodarsko škodo kapitalistom, ki so na njih prevažali svoj tovor. Hitro so ugotovili, da je pogozdovanje s črnim borom najboljše, saj ima plitve korenine in lahko raste na skalnatem terenu, ki prevladuje na Krasu. Današnje raziskave kažejo, da imajo borovi gozdovi bistveno nižjo biodiverziteto, kot jo je imela tradicionalna kraška kulturna krajina s pašniki, posameznimi drevesi in suhozidi. Zato so borovi gozdovi manj odporni na razne škodljivce in naravne katastrofe.
Sprva so kmetje sprejeli to pogozdovanje, saj jim je plačilo za opravljeno delo pomagalo preživeti. A hitro se je izkazalo, da so na pogozdeni občinski zemlji izgubili pravico do paše in nabiranja lesa. Zaradi tega so začeli bojkotirati delovne akcije in celo požigati nasade borov. Ti so zelo dobro goreli, saj ta vrsta dreves vsebuje mnogo eteričnih olj, ki dobro gorijo. Požare so prav tako občasno začele iskre, ki so letele iz parnih lokomotiv ali iz zavor na vlakih (kar naj bi bil tudi vzrok za velike požare na Krasu leta 2022!). Konflikt se je še stopnjeval, tako da je gozdni inženir Konrad Rubbia, ki je igral veliko vlogo pri pogozdovanju Krasa, predlagal, da bi se za požigalce in druge nasprotnike pogozdovanja uvedlo poleg denarnih še zaporne kazni. Moč kapitalistične države, zavita v argumente gozdarske stroke, je prevladala nad interesi kraških kmetov in strla njihov odpor. Obubožanje in proletarizacija kmetov sta se nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih.
Po drugi svetovni vojni so zaradi hitre modernizacije in rasti industrije ljudje s podeželskega Krasa iskali delo v tovarnah in s tem opuščali kmetijski način življenja. Po restavraciji kapitalizma se proces propadanja kmetij še hitreje nadaljuje. S tem so izginili pašniki, paša, košnja, nabiranje lesa in druge prakse, ki so odstranjevale biomaso. Z opuščanjem kmetij se tako na Krasu nekoč odprti pašniki zaraščajo z različnimi podrastmi in gozdovi, prav tako pa se po naravni poti širijo borovi gozdovi, ki so jih pred nekaj več kot sto leti zasadile avstrijske oblasti. Tako se je v zadnjih dvesto letih delež gozda na Krasu dvignil iz slabih 15% na nekaj več kot 60%.
Z eteričnimi olji bogati borovi gozdovi in gosta podrast sta odlično kurivo za gozdne požare, kot smo jim bili priča pred nekaj leti na Krasu. Kakršen koli je že vzrok za posamezen požar, če je namerno podtaknjen, če ga zanetijo iskre zaradi zaviranja vlaka ali odvržena cigareta, je dejstvo, da podnebne spremembe z vročimi, suhimi poletji povečujejo tveganja za gozdne požare. Temu je treba dodati tudi vedno večjo zaraščenost krajine, v kateri je bilo pred stoletjem in pol bistveno manj goriva. Še če gledamo zračne posnetke iz šestdesetih let, je vidno, da je bila krajina bistveno bolj odprta in manj nagnjena k požarom. Kras (in tudi drugi deli Sredozemlja) ne gori samo zato, ker so oblasti nekoč sadile bore, ampak tudi zato, ker so kmetje, živina in ostale prakse, ki so vzdrževale odprto krajino izginile. Kraška krajina je bila od nekdaj produkt človekovega dela in ni narava, ki čaka, da se vrne. Kot je kapitalistični državi pred 150 leti problem predstavljal preveč gol Kras, pa je danes problem preveč zarasel.
Zaradi tega je treba v luči podnebne krize in vse pogostejših katastrofalnih požarov izvesti celostno ekosocialistično transformacijo družbe, ki bo poleg boljše pripravljenosti na spopadanje z gozdnimi požari in drastičnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov poskrbela tudi za upravljanje s (kulturno) krajino in z »izgradnjo« ekosistemov, ki bodo bolj odporni na naravne katastrofe. Takšna družba ne bo mogla nadaljevati (ekološke) modernizacije, ki jo izvaja kapital in so jo v preteklosti izvajali tudi socialistični eksperimenti, temveč bo mogla iskati nove načine organizacije odnosa med družbo in okoljem.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega