Jeruzalem, okupirano območje. Lične veganske restavracije, bio trgovinice, vse je super duper eko, občutek, da je tukaj okoljska ozaveščenost na visoki stopnji, je v močan. Z lahkoto si predstavljam, da se tukaj turisti iz “razvitih” držav počutijo dobro in se zadovoljno trepljajo po rami.
Na vratih sobe v priljubljenem jeruzalemskem hostlu strmim v napis na vratih: “Kako naj zmanjšam svoj ogljični odtis med bivanjem v hostlu?” Lična grafika mi sporoča, da si naj sama skuham kosilo namesto da ga naročim. Pojdi raje po stopnicah, ne uporabljaj dvigala, svetujejo. Uporabljam naj iste rjuhe in brisače, izbiram naj veganske obroke, ugašam luči in se na hitro stuširam. Od bizarnosti vseh teh ukrepov se mi zamegli pred očmi. Individualne izbire naj bi rešile planet, med tem ko Izraelska država desetletja izvaja apartheid in oborožuje sebe in svet.
Izrael je eden od dvajsetih največjih izvoznikov in uvoznikov orožja na svetu. Od okupacije Zahodnega brega in Gaze leta 1967 je zgradil močno vojaško infrastrukturo, od zaprtih vojaških območji, oporišč do cest. Vojaško območje sredi neokrnjene narave na Zahodnem bregu smo opazili tudi v bližini Birzeita. Uničujoč vpliv na naravno okolje in kmetijska zemljišča imajo tudi zidovi. Okoljska škoda na račun vojske je tudi v času “mira” precejšnja, v času ofenziv pa se še znatno poveča. Nič kaj zeleno, glede na to, da je svetovna vojna industrija po podatkih Scientists for Global Responsibility odgovorna za šest odstotkov vseh svetovnih emisij.
Tudi zasedanje palestinske zemlje s sežiganjem in sistematičnim uničevanjem dreves je daleč od zelenega. Številna izraelska podjetja, ki se po svetu predstavljajo kot zelena, Palestincem kradejo sredstva, izkoriščajo lokalne skupnosti, omogočajo privatizacijo naravnih virov in uničujejo okolje. Nekatere izraelske “dobrodelne organizacije” kot je Judovski nacionalni sklad na mestih, kjer so nekoč stale palestinske vasi in so jih etnično očistili, sadijo drevesa. Do danes je kar 86 uničenih palestinskih vasi pokopanih pod gozdovi. Ozelenitev izraelskih zločinov ustvarja uspavalno ozračje za preostanek sveta.
Ta preostanek sveta, ki pa je takoj pozoren na umazane in z odpadki polne palestinske ulice.
Tako kot pri zasmetenih ulicah na Siciliji, o čemer smo na Rdeči pesi že pisali, tudi tukaj ne moremo razsvetljensko pametovati, da gre za kulturni problem. Na Zahodnem bregu nastane okrog 430.000 ton odpadkov na leto, prostora za odpadke že zdaj ni dovolj, kupi smeti se večajo vsak dan. Nekje polovica vseh odpadkov v Palestini je odloženih na nehigienskih odlagališčih, ker povzroča resno tveganje za javno zdravje, biotsko raznovrstnost in ekosisteme.
Reševanje problema z odpadki Palestincem otežuje – uganili ste – okupacija in to na več načinov. Prvič: Izraelci svoje odpadke tihotapijo na palestinsko območje. Drugič: odlagališča odpadkov so na coni C, kjer sicer živijo Palestinci, a je območje pod nadzorom Izraelcev. Tretjič: Nemalokrat se tudi zgodi, da izraelska vojska brez razloga za kak teden zapre voznika smetarskega tovornjaka, kar posledično pomeni, da se kraj v tem času še bolj zasmeti.
Zaposleni na občini Birzeit so nam pojasnili, da zaradi pomanjkanja prostora za odpadke nastaja hrib iz smeti, pod katerim so kmetijske površine in vodni izviri. Smeti zasedajo javni prostor, škodujejo zemlji in onesnažujejo podtalnico, hkrati pa se širijo tudi na zasebno zemljo zaradi česar mora občina stalno plačevati kazni.
Palestinci tako nemalokrat problem “rešujejo” z naključnimi sežigi odpadkov. Kaj se kuri, katere nevarne snovi se razlivajo in kam, ni znano. Prav tako se ne ve, koliko ljudi zboli zaradi teh “ukrepov”. A to še zdaleč ne pomeni, da žrtev ni.
Študija, izvedena leta 2018 v jugozahodnem provinci Hebron, je pokazala, da so na območjih, kjer so bili ljudje izpostavljeni nenadzorovanemu sežiganju elektronskih odpadkov, vzorci človeške krvi vsebovali višje koncentracije rakotvornega svinca in nižje ravni hemoglobina. Na območju Gaze je zrak akutno onesnažen zaradi velikega števila starih avtomobilov in motornih koles, obleganju in izraelski prepovedi uvoza goriva, ki bi lahko napajale elektrarne, zaradi česar so prebivalci Gaze prisiljeni v veliki meri uporabljati domače generatorje. Zaradi tega nastaja strupen ogljikov monoksid in žveplov dioksid, ki povzročata dihalna obolenja.
Zaradi kopičenja, sežiganja in zlivanja odpadkov imajo Palestinci imajo pogosto nepitno vodo, kar pomeni, da morajo kupovati tisto v plastenkah. Količino vode za na primer tuširanje jim odmerja Izrael, zato se nemalokrat zgodi, da so cela območja v Palestini več dni brez vode. Preprečujejo jim tudi, da bi črpali iz svojih izvirom in jih tako prisilijo, da od njih po dragi ceni kupijo vodo.
Dejstvo je, da ne glede na to, kako močno se Izrael trudi ustvarjati vtis zelene države, ima enega največjih ogljičnih odtisov na svetu. Okupacija in apartheid igrata pri tem ključno vlogo. Ločevanje odpadkov, veganstvo in prepoved plastičnih vrečk bi bila v takšnem okolju zgolj pljunek v morje. Odgovorna in trajnostna politika v Palestini ne bo mogoča, dokler bo obstajal apartheid in vladavina kapitala.
V naslednjih tednih bomo ob sredah objavljali dnevniške zapise Maše in Ane, ki sta se avgusta udeležili izmenjave v Palestini. Tokratnega je pripravila Ana. Prvega lahko preberete na tej povezavi https://bit.ly/3RgLyFf.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega