ZA KAKŠNO SVOBODO SE BORI UKRAJINA?

Kakšna usoda čaka ukrajinsko ljudstvo? In kakšno politiko uveljavlja njihov predsednik Zelenski? Raziskovalka Maja Breznik je pogledala v politično drobovje ukrajinskih “borcev za svobodo in demokracijo”.

Severnoatlantski zavezniki in ukrajinska vlada so pripravili načrt povojne obnove Ukrajine. Načrt je napolnil z vsebino nedoločni pojem svobode, o kateri se nenehno govori. A svoboda ni le plemeniti vzgib, je tudi materialna nuja.

Svoboda je materialna nujnost, ker se udejanja v načinih, kako organiziramo življenje in zadovoljujemo nujne potrebe, kako delamo in ustvarjeno bogastvo delimo, kako organiziramo medgeneracijsko solidarnost in živimo s sosedi v naravnem okolju, ki nam je bilo zaupano.

Te okvire določa načrt za povojno obnovo Ukrajine, ki ga je na začetku julija 2022 podprlo 42 držav zahodnega zavezništva. Tudi Slovenija se je udeležila konference v švicarskem Luganu in podpisala zaključno deklaracijo. Kaj je ta načrt, naravnost pove parafraza, da je vojna nadaljevanje biznisa z drugimi sredstvi.

Nacionalni načrt obnove je seznam ukrepov za privabljanje tujih investicij: privatizacija državnih bank, državnih podjetij in celo jedrskih elektrarn, kapitalu prijazna fiskalna, davčna in carinska politika, odprava ‘zastarele’ delavske zakonodaje in »ciljana« socialna pomoč namesto univerzalne. Ob teh nekaj poudarkih je jasno, da je načrt v resnici paket reform za države v težavah, tako imenovan »Washingtonski konsenz«, ki se uporablja od osemdesetih let 20. stoletja in preizkušeno pelje države v spiralo revščine in gospodarske odvisnosti.

Investitorji lahko nakup in prenos premoženja opravijo kar po internetu. Dne 6. septembra je newyorško borzo odprl Zelenski z video nagovorom, da je Ukrajina »open for business«. Povabil je ameriške investitorje, da kupijo premoženje v skupni vrednosti več kot 400 milijard dolarjev. Prodajo je podprla agencija za humanitarne dejavnosti USAID, katere naloga v poslu je jamčiti za varnost investicij. Newyorška borza je bila tistega dne dekorirana z oglasnimi tablami: »We are free. We are strong. We are open for business.«

Tri mesece po sprejetju Luganske deklaracije lahko ugotovimo, da načrt povojne obnove organizira plenjenje civilnega prebivalstva med okupacijo. Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb med vojno ima za to dejanje en sam kratek in jedrnat stavek: »Plenjenje je prepovedano« (33. člen). Nesprejemljivo je, da Slovenija pri tem sodeluje.

Svobodo drugačnega okusa so okušali ukrajinski delavci in delavke, ki jim je načrt povojne obnove pripravil peklensko prihodnost. Štirinajst dni po konferenci v Luganu je ukrajinski parlament potrdil dva zakona.

Prvi (št. 5371) je določil, da zaposlene v majhnih in srednje velikih podjetjih (z 250 delavci ali manj) več ne varujejo Zakon o delu in kolektivne pogodbe. Ti delavci in delavke, ki sestavljajo med 70 in 80 odstotkov vseh zaposlenih v Ukrajini, naj bi sklepali samo individualne pogodbe o zaposlitvi. Ukrajinski pravnik George Sandul je razložil, da bi teoretično taka pogodba lahko določala celo 100-urni delavnik na teden.

Drugi zakon (št. 5388) je uzakonil »pogodbo z nič urami«, po kateri morajo biti delavci in delavke vedno na voljo, ko jih delodajalec pokliče. Zakon zahteva le, da je minimalni obseg dela 32 ur tedensko in da se v pogodbi določi, kako delodajalec pokliče delavca ali delavko na delo in v kolikem času se ta mora odzvati. Zakona sta pripravljena za čas po vojni, kot vaba za tuje investicije v deželi nizkocenovne in pravno nezaščitene delovne sile.

Zakonska predloga sta bila resda pripravljena že leta 2021, toda vladajoča stranka Sluga narodu, katere član je predsednik Zelenski, takrat ni zbrala dovolj podpore. V škandalu leta 2020 se je tudi razkrilo, da je British Foreign Office stranki svetoval, kako prepričati parlament, da potrdi zakon o liberalizaciji dela. Kar pa stranki ni uspelo pred vojno, je lahko izpeljala v izrednih vojnih razmerah. Po prepovedi opozicijskih strank je imela dovolj glasov v parlamentu.

Ukrajinska zakona uvajata reformo, ki je po drugi svetovni vojni verjetno najbolj radikalni poseg v delovne zakone, saj nadomešča delovno pravo s civilnim za veliko večino delovne populacije. Delavec in delavka imata sicer svobodo, da sklepata individualno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, toda pogodbena svoboda je zanju svet »namišljene enakosti«.

Vitalij Dudin, član ukrajinske organizacije Družbeno gibanje, je povedal, da imajo ljudje reformo za »nepravično«. To je blag izraz za zakona, ki sredi vojne morije pripravljata ljudem razmere po vojni, v katerih jim bodo »strojili kožo« domači oligarhi in tuji kapital.

Za konec je treba povedati, da bo ukrajinski ultraliberalni režim akumulacije imel učinke tudi na evropsko delavstvo, ki bo za delovna mesta tekmovalo z Ukrajino, kjer je minimalna plača pol nižja kakor najnižja med članicami EU v Bolgariji.

Po zadnji reformi v Ukrajini tudi ne bo več ovir delovnih zakonov, ki bi delodajalce zadrževali pri izkoriščanju delavk in delavcev. To stanje bo onemogočilo delavskim organizacijam, da bi se uprle nadaljnji liberalizaciji delovne zakonodaje v Evropi in drugod. Prihranila bom spekulacije o drugih razsežnosti te vojne, a eno gotovo drži: vojna v Ukrajini se je razmahnila v vojno proti revnemu in delovnemu prebivalstvu v Ukrajini, Evropi in vseh drugih svetovnih regijah.

Celoten tekst z dodatnimi razlagami najdete na povezavi: https://www.cedra.si/…/za-kaksno-svobodo-se-bori-ukrajina