11. september je poseben datum, ki je simbolično vpisan v naš kolektivni spomin. Pod vplivom ameriške medijske propagande se spomnimo napada na WTC, ki je prispeval k zaostritvi ameriške represije v imenu “boja proti terorizmu”. A še pomembnejši je 11. september 1973, ko je v Čilu vojska pod vodstvom Augusta Pinocheta in s podporo ZDA krvavo zrušila vlado Salvadorja Allendeja socialistične usmeritve.
Ob tej obletnici vam v branje priporočamo dele zapisa Simona Tecca, begunca iz Čila, ki je zatočišče našel v Sloveniji oz. Jugoslaviji. Osebna zgodba in prvoosebni pogled ne razkrivata vse brutalnosti puča, a pokažeta vzdušje in napetost tega tragičnega in umazanega zgodovinskega trenutka:
11. september 1973. Nad San Fernandom se je delalo oblačno jutro. Z Andov nad mestom je pihljal prijeten svež vetrič, značilen za konec zime in začetek pomladi. Mudilo se mi je v službo, bil sem pozen. Ko sem zakorakal na ulico, sem se kmalu ustavil pred neko hišo. Iz nje so se razlegali zvoki vojaške koračnice, ki so jo predvajali na eni od radijskih postaj. Žensko, ki je delala na vrtu, sem čez ograjo začudeno vprašal, kaj se dogaja. »Državni udar, vojska zahteva Allendejev odstop,« mi je odgovorila z glasom, ki ni skrival zadovoljstva.
Pretresen sem pospešil korak. Pot do pisarne, kjer sem delal, ni bila dolga in je vodila mimo glavnega trga, kjer je bil sedež regionalne vlade. Ko sem prečkal cesto, da bi šel ob robu trga, sem zaslišal streljanje z avtomatskim orožjem. Streljali so vojaki iz lokalne kasarne, ki so – tako kot v Santiagu in drugih mestih po državi – že navsezgodaj zasedli vladne prostore in zavzeli bojne položaje pred državnimi ustanovami. Njihovi svarilni streli v zrak so bili namenjeni koloni dvestotih ali tristotih protestnikov, ki so se trgu približevali s transparenti v rokah, na katerih so bili znaki komunistične stranke in slogani proti državnemu udaru
Star sem bil 21 let in živel sem 130 kilometrov južno od čilske prestolnice Santiago. Z diplomo iz računovodstva v žepu sem bil kot partner zaposlen pri specializiranem zasebnem podjetju, ki se je ukvarjalo s svetovanjem, računovodskimi storitvami in usposabljanjem kmetov za vodenje novih oblik kmetijskega lastništva po agrarni reformi. V tem ni bilo nič spornega, problematično za prevratnike bi lahko bilo moje politično delovanje v stranki MAPU (Movimiento de Acción Popular Unitaria, Gibanje enotne ljudske akcije), bil sem njen sekretar v pokrajini Colchagua. Ta levičarska politična stranka je zrasla iz študentskih krogov ob koncu šestdesetih let in je postala tretja po velikosti, takoj za socialistično in komunistično stranko, ter ena od devetih političnih organizacij, ki so sestavljale Allendejevo vladno koalicijo Ljudska enotnost (Unidad Popular).
Ker so bili obrazi sodelavcev zaskrbljeni, jih je direktor Juan poslal domov, češ da bomo jutri videli, kako in kaj. On bo ostal, je rekel, »saj nisem naredil nič nezakonitega«. Tudi on je bil član MAPU. Začel sem telefonirati, poskušal sem priklicati odgovorne ljudi v centralnem komiteju stranke v Santiagu. Telefoni so zvonili v prazno. Vmes so mi začeli telefonirati lokalni člani stranke in prijatelji. Pogovarjali smo se, kaj narediti, ali kdo ve, kaj se dejansko dogaja v glavnem mestu in ali je poveljstvo oboroženih sil enotno. Odgovorov nismo imeli. Prosil sem jih, naj se ne izpostavljajo. Prvi poskus državnega udara je bil že 29. junija istega leta in je terjal 22 smrtnih žrtev ter desetine ranjenih. V juliju in avgustu je sledilo več atentatov.
V pisarni je Juan medtem vrtel gumbe na radijskem aparatu, da bi našel kakšno postajo, povezano z vlado. A so pučisti že navsezgodaj prevzeli nadzor nad vsemi informativnimi mediji, ki so podpirali ali simpatizirali z vlado. Uporne radijske postaje so ostale brez svojih oddajnikov, ker jih je vojaško letalstvo zbombardiralo, njihove novinarje pa so postrelili.
Edina radijska postaja v rokah vlade, ki jo je Juanu uspelo najti, je bila Magallanes. Poročala je o žrtvah, aretacijah, spopadih med vojaškimi enotami in delavci v industrijski coni v Santiagu, o tankovskem streljanju na vladno palačo, ki je že bila v plamenih. Okoli pol enajstih sva na radijskih valovih Magallanesa zaslišala glas predsednika Allendeja iz vladne palače, ki je odločno zavrnil ultimat pučistov ter glasno in jasno povedal, da ne bo odstopil s položaja. Njegov govor z dramatično in pretresljivo retoriko je bil in je še vedno zgodovinska obsodba vojaške klike. Poslušal sem ga naslonjen na pisalno mizo in oblivala me je kurja polt. To je bil njegov zadnji govor pred smrtjo.
Pod močnim vtisom Allendejevih besed sem se namenil obiskati nekatere lokalne prvake drugih strank, še prej pa mimogrede pogledati v svoje stanovanje. Sedel sem v avto in vozil po stranskih ulicah, da ne bi naletel na vojaško ali policijsko patruljo. Približno tristo metrov pred krajem, kjer sem prebival, sem pravočasno opazil vojaški tovornjak in še drugi dve vozili pred mojimi hišnimi vrati. Takoj sem zavil v stransko ulico in izstopil iz avta. Naredil sem nekaj korakov v smeri, od koder sem lahko videl oborožene vojake, ki so stražili na pločniku pred glavnim vhodom, drugi so pri meni medtem opravljali hišno preiskavo. Na cesto so metali moje knjige in glasbene plošče, na eno od vozil so naložili televizor in gramofon, ki so mi ju očitno zaplenili. Jasno je bilo, da me iščejo in da se v stanovanje ne smem vrniti, ker me bodo aretirali.
Začetek policijske ure je bil napovedan za 19. uro, zato sem pohitel na zmenek s Juanom na dogovorjenem kraju. Tam je bila tudi njegova svakinja, ki se je takoj lotila spreminjanja mojega videza: izginili so brada in brki, moji dolgi rdeči lasje so bili kratko pristriženi in pobarvani na temno. Po improvizirani lepotni obdelavi se skorajda nisem prepoznal niti sam. Nekdo je pripomnil, da sem videti kot rahitičen najstnik. Okoli pol šestih se je Juan odločil, da grem z njim v sosednje mesto Nancaguo na njegov dom, oddaljen 20 kilometrov od San Fernanda. Spravili smo se v njegov avto – on na voznikov sedež, poleg njega se je usedla njegova žena, jaz pa zadaj z njuno dvomesečno dojenčico v naročju. Na izhodu iz mesta je bila postavljena cestna kontrola, policisti in vojaki. Eden od njih je pogledal v notranjost vozila in ravno takrat se je dojenčica zbudila in zajokala na vse grlo. Vojak je verjetno zato pomignil, naj nadaljujemo pot.
Tisti večer sem po televiziji prvič gledal posnetke bombardiranja vladne palače in zatrjevanje pučistov, da je Allende storil samomor. Vojaška hunta se je pohvalila, da je samo v prestolnici vojska aretirala 5600 oseb in jih zaprla na nacionalni stadion v Santiagu. Ta se je spremenil v koncentracijsko taborišče, mrtvih in ranjenih je bilo na stotine.
Tretji dan po državnem udaru sem se odločil, da se udeležim sestanka, ki so ga sklicali sindikalni predstavniki kmetov v zahodnem delu pokrajine Colchagua. V gozdiček na vrhu nekega hriba v zakotju je prišlo kakih 150 kmetov, oboroženih z lovskimi puškami in dinamitom. Njihov voditelj, ki sem ga dobro poznal, mi je ob prihodu rekel: »Mi smo pripravljeni. Kje pa so drugi?« Mislil je na politične predstavnike. Bilo je ganljivo, vendar brez upanja na uspeh. Po več kot dveh urah razprave mi jih je uspelo pregovoriti, da se vrnejo na domove, ker bi bil upor z lovskim orožjem proti izurjenim in težko oboroženim vojaškim enotam jalov in samomorilski.
Ko sem se vrnil s sestanka, sem izvedel, da so Juana aretirali. Kot mi je pozneje povedal, so bili v tisti vojašnici tudi vsi drugi aretirani regionalni politični prvaki. »Manjkal je le eden – ti,« je dejal, zato je bilo eno glavnih vprašanj na zaslišanju, kje sem. Odločil sem se, da se prihodnji dan vrnem v svoje staro mesto Rancagua, okoli 60 kilometrov severno od San Fernanda.
Oče, ki je bil italijanski migrant, se je šel posvetovat z italijanskimi katoliškimi misijonarji San Carlosa v središču Santiaga, ki so se ukvarjali z italijanskimi migranti. Misijonarji so me sprejeli in začasno namestili pri njih, priskrbeli so mi italijanski potni list in me po tednu dni skrivanja spravili v enega od begunskih centrov…
Toda teden dni pozneje se je v dopoldanskem času nepričakovano oglasila ista predstavnica UNHCR, po rodu Švedinja. Prijela me je za roko in me odvedla do svojega avtomobila. Dejala je, da moram nemudoma zapustiti center, ker je pravkar dobila informacijo, da prihaja policija pome in še nekatere druge, ki so bili v podobni situaciji. V ponedeljek zjutraj okoli sedmih, ko sem še spal pod njeno pisalno mizo, je prišla in mi povedala, da me na dvorišču čaka duhovnik z avtomobilom. »Z njim boste šli in videli, v katero veleposlaništvo boste lahko vstopili,« mi je pojasnila in zaželela srečo. »Če pridete v Ženevo, pa se oglasite pri meni,« se je poslovila.
Najprej sva se zapeljala okoli italijanskega predstavništva, ki je bilo popolnoma ograjeno z visokim zidom in ga je na vsakih petdeset metrov stražil vojak. Tu ne bo šlo, sva družno ugotovila: »Previsok zid in prenevarno.« Druga možnost je bilo švedsko veleposlaništvo v petnadstropni stavbi.
Zakoračil sem po pločniku, kot da grem na zmenek z dekletom, tako mi je svetoval duhovnik. Pred mano je hodila starejša ženska, tik pred koncem ograje se je dolgočasil policist. Ko sem opazil okno, ki mi ga je označil duhovnik, sem brez pomislekov stekel, prehitel žensko in preskočil ograjo. Nedvomno je bil to najvišji skok v mojem življenju. Ko sem pristal na tleh onkraj ograje, sem zaslišal vpitje policista »alt« in značilen kovinski zvok, ko repetiraš polavtomatsko puško. V tistem trenutku se je odprlo kletno okno, zgrabile so me roke in me potegnile noter, nekdo mi je zaželel dobrodošlico: »Bienvenido muchacho.«
[celoten zapis je objavljen v sobotni ediciji Dnevnika, Objektivu]
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega