Jutri v Italiji obeležujejo t.i. Dan spomina na fojbe in izgon, s katerim naj bi se poklonili italijanskim žrtvam jugoslovanskega povojnega nasilja. A, kot smo že pisali (http://tinyurl.com/c4my2sfd), ta praznik dejansko ni namenjen spominu in pieteti, ampak predvsem pozabi: pozabi na zgodovino italijanskega fašizma in imperializma ter prikazu povojnega dogajanja kot izključne krivde “po naravi” krvoločnih Slovanov (na okupiranem območju živečih Slovencev in Hrvatov). O posledicah te pozabe je lani, ob osemdesetletnici zmage nad fašistično Italijo, za zagrebški časopis Novost spregovoril tudi Marko Kržan (http://tinyurl.com/3npt9rr5). Tule objavljamo njegov komentar:
“Kapitulacija Italije ni pomenila le konca fašistične države, ampak tudi polstoletnega cikla italijanskega imperializma. Kolonizacija Somalije, Eritreje, Libije in Dodekaneza, napad na Avstro-Ogrsko in priključitev velikega dela naših dežel po 1. svetovni vojni, kolonizacija Etiopije in okupacija Albanije, intervencija na strani frankistov v španski državljanski vojni ter agresija na Grčijo, Francijo, Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo med 2. svetovno vojno, so bile del sistematične politike italijanskih vladajočih razredov, ki se je začela že dolgo pred nastankom fašizma. Brez poznavanja te politike ni mogoče razumeti naših odnosov z Italijo in Italijani, vključno z represalijami leta 1943 in 1945 (»fojbe«) v Istri ter odhodom večine tamkajšnjega (italijanskega) prebivalstva z našega ozemlja (za več glej stran 1 in 2 na http://tinyurl.com/48rbh7u8).
Toda prav »pozaba« imperializma je podlaga za prevladujoče razumevanje te zgodovine v Italiji. Prikazovanje naših narodov kot zločincev »po naravi«, ki naj bi iz čistega miru izvedli »genocid« nad »nedolžnim italijanskim narodom«, ki ga spremlja tudi grobo potvarjanje dejstev, utrjuje rasistične predsodke do nas kot civilizacijsko manjvrednih ljudi, sovražnih do Italijanov. To »zgodovinopisje« pa ni samo pogled neofašistov, ampak uradna ideologija italijanskih oblasti, medijev in šolstva. [Italijanski parlament je, recimo, prav pred kratkim odobril odprtje muzeja spomina v Rimu.] Lahko se le vprašamo, kakšen odnos bi imeli italijanski ljudje do nas, če bi ta uradna ideologija »zajela« množice in če rasizem političnega razred ne bi bil uperjen proti drugim »tujcem«.
Slovenski in hrvaški politični razred (da o »evropskem« niti ne govorimo) se tem procesom komajda upirata, kar ni naključje: saj sta vendar sama obnovila kapitalizem in podredila naši deželi sedanjemu, kolektivnemu imperializmu, proti kateremu se je naša nekdanja država borila. Le kako bi torej lahko iskreno nasprotovali ostankom starega imperializma, protikomunizma in rasizma svojih italijanskih »kolegov«?
Ta ideologija za zdaj sicer le malo vpliva na »realne« ekonomske in politične odnose. Naši deželi ostajata zanimivi destinaciji italijanskih turistov in kapitala (zlasti v bančništvu in zavarovalništvu), naši delovni ljudje pa dobro služijo potrebam italijanskega kapitala in prebivalstva (zlasti ženske, ki – pogosto »na črno« – delajo v tržaških in drugih gospodinjstvih). Italija je leta 1992 priznala mejo, potrjeno z osimskimi sporazumi (1975), po katerih je tržaški okraj pripadel Italiji, koprski in bujski pa nam. A vprašanje odškodnin italijanskih optantov za nepremičnine vendarle ni do konca rešeno: Jugoslavija se je obvezala, da bo Italiji plačala 110 milijonov $. Leta 1990 je dolg začela odplačevati. Po njenem razpadu sta Hrvaška in Slovenija prevzeli vsaka del preostale obveznosti. Slovenija je svoj del že zdavnaj plačala na poseben račun v Luksemburgu, toda italijanske oblasti ga nočejo prevzeti. Zakaj se italijanski politiki tako branijo tega denarja? Mar zato, da bi vprašanje ostalo odprto, če bodo kdaj potrebovali konflikt z nami?”
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega