KAJ NAM PUSTNE MASKE POVEDO O NEENAKOSTIH MED ŽENSKAMI IN MOŠKIMI?

Pust je predvsem priložnost za zabavo in norčavost, z izbiro maske ljudje bodisi izrazijo svojo ustvarjalnost, kritičnost do okolja ali pa naklonjenost spoštovanju tradicije. Na ptujskem kurentovanju in na kurentovanjih v okolici lahko najdemo mnogo tradicionalnih pustnih mask, ki imajo posebno vrednost v ohranjanju kulturne dediščine. Te nas spomnijo na pretekle čase, ki so vplivali na sedanjost. Lahko bi rekli, da pustne maske odsevajo stanje v družbi.

Čeprav bi na podlagi pustnih mask lahko analizirali marsikaj, se bomo v tem zapisu osredotočili na odseve patriarhalnih vzorcev, ki jih najdemo med tradicionalnimi maskami. Izstopajoča primera sta markovski medved, ki lovi ženske in uprizarja posilstvo in cirkovški ploharji, ki neporočenim “godnim” dekletom delijo lesene sekance z napisom “če ga nisi dobila iz mesa, ga boš dobila iz lesa”. Cirkovški ploharji bodo predvidoma letos vpisani celo v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine, obe maski pa veljata kot pomembni etnografski lik in sta s tem del kulturne dediščine. Glede na to, da gre za maski, ki izvirata iz podeželskega okolja in sta seksistični, se zastavlja vprašanje, od kod neenakost spolov na slovenskem podeželju sploh izvira. Z enakostjo spolov na podeželju so se ukvarjali v razsikavi Tera leta 2022 (https://projekt-tera.si/). To seveda ne pomeni, da urbana okolja nimajo težav z obstojem patriarhata in da podobnih praks tam ni. Na podeželje smo se osredotočili, ker govorimo o maskah, ki izvirata iz vaškega okolja.

Najbolj očiten podatek na podlagi katerega v prvi vrsti prihaja do neenakosti spolov je, da
da je na podeželju le 10 % žensk lastnic kmetij. Raziskava ugotavlja, da imajo ženske precej manj besede pri odločitvah o financah. Spol je pogosto tudi dejavnik pri dedovanju kmetijskih zemljišč in dejavnosti, pri čemer so moški pogosteje dediči kot ženske.

Ženske med drugim več časa namenijo gospodinjskim opravilom in reproduktivnemu delu. Skoraj polovica vprašanih podeželskih moških nameni gospodinjskih opravilom manj kot eno uro časa dnevno, 17 % moških pa teh opravil sploh ne opravlja. Na drugi strani pa več kot 80 % žensk tem opravilom nameni od dve do štiri ure časa dnevno. Podobni rezultati so tudi glede skrbi za otroke in starejše.

Da so preobremenjene v povezavi z nalogami in zadolžitvami je odgovorilo kar 47 % vprašanih žensk in le 16 % moških, slednji pa v veliki večini (80 %) menijo, da so naloge in zadolžitve enakomerno razporejene. 25 % žensk na podeželju živi praktično brez prostega časa, tiste, ki pa ga nekaj vseeno imajo, pa ga v velik meri namenijo počitku (od celodnevnih opravil) za razliko od moških, ki svoj prosti čas večinoma namenjajo druženju. Kar 60 % anketirancev in 56 % anketirank meni, da “za moške ni naravno, da opravljajo dela v kuhinji, da čistijo in perejo, zato teh del tudi ne bi radi opravljali.”

26 % vprašanih žensk je doživelo vsaj eno od vrst nasilja, delež moški, ki je doživelo nasilje, je bil 13 %. Zgovoren je tudi podatek, da ženske dvakrat pogosteje opazijo nasilje kot moški. Ob tem je nujno dodati, da je dostopnost do virov pomoči na podeželju zelo slaba, prav tako pa okrog nasilja velja še veliko stigmatizacije in normalizacije, kar posledično privede do neukrepanja in miselnosti, da je zavoljo ljubega miru treba potrpeti. Da je bolje potrpeti se je strinjalo kar 55 % žensk, pri čemer je to še posebej izrazito v skupini žensk brez lastnega dohodka. Zgovorno je, da kar 67 % vprašanih podeželskih moških meni, da se premikamo v smeri enakosti spolov, med tem je takšnega mnenja le 43 % žensk.

Pojavne oblike patriarhata, pa naj gre za tradicionalne šege in navade, jezik ali pa pričakovanja, so le posledica nečesa veliko globljega. Namen tega zapisa ni patriarhalnih vzorcev, ki se pojavljajo na podeželju, označiti kot srž problema, ampak pojav, do katerega pride zaradi ekonomskih neenakosti. Obstoj patriarhata še zdaleč ni omejen le na vaško okolje, le odraža se drugače. Kapitalistični sistem že zaradi materialnih pritiskov in slabše dostopnosti do javnih skrbstvenih storitev spodbuja vse vrste neenakosti, tudi te med spoli. Na podeželju je, kot vidimo, javnih virov pomoči še manj kot v mestih. Če si želimo doseči dejansko emancipacijo žensk in posledično odpraviti patriarhalne vzorce, je najprej nujno poskrbeti za čim bolj učinkovito podružbljanje skrbstva, integracijo žensk v delovni proces in finančno neodvisnost.