“Politična rešitev je lahko samo ena in to je rešitev dveh držav, to govorimo danes že vsi.“ S temi besedami je predsednik vlade Robert Golob, na začetku leta napovedal slovensko priznanje Palestine, ki je sledilo junija. Akt priznanja je tako pospremila zaveza k rešitvi, ki se je zgodovinsko izkazala za neizvedljivo. Njena implementacija pa bi v trenutnih razmerah zgolj utrdila izraelsko dominacijo in z nje navidezno izbrisala krvave madeže okupacije, kolonizacije in izkoriščanja.
Rešitev dveh držav na območju zgodovinske Palestine je v osrednjih medijih in med političnimi veljaki že vrsto desetletij pojmovana kot najbolj “mirovniška, napredna in celo propalestinska” vizija ureditve odnosov na Bližnjem vzhodu. Priseganje nanjo je postal ritual levo-liberalnih in socialdemokratskih političnih voditeljev po Evropi.
Različica rešitve dveh držav, ki je teritorialno gledano najbolj ugodna za palestinsko stran je tista, ki izhaja iz Resolucije 181, ki jo je generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) sprejela 29. novembra 1947. V skladu z njo bi 56,5 % ozemlja mandatne Palestine pripadlo novo vzpostavljeni judovski državi, 42,9 % ozemlja bi naj dobile Palestinke in Palestinci, preostanek, ki je obsegal Jeruzalem in Betlehem pa naj bi upravljala OZN. Že ta osnovna razdelitev izhaja iz popolnega ignoriranja takratnih demografskih razmer v Palestini. Judje so namreč predstavljali okoli 30 % prebivalstva, dodeljena pa jim je bila krepko več kot polovica Palestine za vzpostavitev etnično ekskluzivne državne tvorbe. Velja tudi omeniti, da je predvideno ozemlje judovske države vključevalo vsa najbolj rodovitna področja Palestine.
Opisano rešitev, ki je sama po sebi pomenila institucionalni prenos krivde iz krvavih rok nacistov in drugih nazadnjaških antisemitov na nedolžna ramena Palestink in Palestincev, so v letu 1948 zadušile izraelske bombe ter puške. Nakbi 1948 (tj. katastrofi), v kateri so izraelske sile, med njimi tudi sionistične teroristične organizacije, popolnoma uničile 531 palestinskih vasi in pregnale polovico palestinskega prebivalstva iz svojih domov, je sledila izraelska okupacija Palestine, ki sta jo dopolnjevala jordanska zasedba Zahodnega brega in egiptovska zasedba Gaze.
Leta 1967 je Izrael v šestdnevni vojni okupiral preostanek Palestine, Golansko planoto in Sinajski polotok. Sledeč svoji neomajni ekspanzionistični politiki, navdahnjeni z mesijansko vizijo in podprti z ameriškim orožjem je tako utrdil svoj hegemonski položaj ter dodatno zadušil možnosti za rešitev dveh držav.
Nemudoma po okupaciji so izraelske oblasti pričele z obsežno in surovo kolonizacijo Zahodnega brega, vzhodnega Jeruzalema in Gaze. Uvedli so apardheidovski pravni režim, pričeli so z gradnjo nelegalnih naselbin, v katere so se v večini naselili Judje rojeni v Evropi in ZDA in z vzpostavljanjem natančno načrtovanega sistema cest, po katerih je dovoljeno voziti le izraelskim državljanom, kontrolnih točk ter vojaških postojank, s katerimi so popolnoma prepredli preostanke palestinskega zaključenega teritorija. To je de-facto dokončno onemogočilo kakršnekoli politično naivne vizije o oblikovanju vzdržne in suverene palestinske države na preostanku za to predvidenega območja.
Okupacija in zatiranje sta rodili gverilski osvobodilni boj Palestink in Palestincev, katerega osrednji izraz je do konca osemdesetih let minulega stoletja predstavljala Palestinska osvobodilna organizacija (PLO). Ta si je sprva prizadevala za osvoboditev celotne zgodovinske Palestine. Toda s podpisom sporazuma iz Osla, ki ga je preminuli Edward Said preroško označil za “palestinski Versailles”, se je odpovedala omenjenemu cilju in prav tako pristala na zdaj že dokazano neizvedljivo rešitev dveh držav.
V skladu z omenjenim sporazumom iz Osla, je bila na Zahodnem bregu in v Gazi vzpostavljena Palestinska uprava (PA), ki naj bi služila kot predhodnica palestinskih državnih oblasti, dejansko pa je postala predstraža izraelskih varnostnih in političnih interesov. Njeno delovanje je in še zmeraj krni politično avtonomijo Palestink in Palestincev ter aktivno prispeva k varljivi in popolnoma izkrivljeni sliki, da je mogoče iz razkosanih palestinskih enklav po Zahodnem bregu sestaviti suvereno mini palestinsko državo.
Takšno stanje je znatno prispevalo k vzponu Hamasa. Ta je (sprva) zavračal rešitev dveh držav in z zagotavljanjem svojih socialnih in drugih storitev zaobšel lastno inkorporacijo v sistem izraelskega državnega nadzora. Izrael je na njegovo zmago na volitvah v Gazi leta 2006 odgovoril s popolno blokado te enklave, ki so jo spremljali nenehni smrtonosni zračni napadi in vdori izraelskih kopenskih sil, ki so po oktobru lanskega leta privzeli formo genocida, v katerem je do sedaj življenje izgubilo najmanj 44 tisoč Palestink in Palestincev.
Dogajanje v zadnjem letu bi moralo tudi največjim političnim naivnežem odpreti oči pred dejstvom, da rešitev dveh držav ni mogoča. Predpostavlja namreč oblikovanje dveh držav, pri čemer bi bila palestinska to le po imenu, med katerima bi vladala absolutna nesimetrija v ekonomski, vojaški in politični moči. Izrael bi v polnosti nadzoroval varnostno infrastrukturo takšne palestinske države. Izvajal bi vdore na njeno ozemlje pod pretvezo pravice do samoobrambe, kontroliral njen zračni prostor, omejeval gibanje prebivalstva, kradel njene redke vodne vire. Kdor ne verjame, naj pogled usmeri na suverena, samostojna in neodvisna Libanon in Sirijo. Vsi atributi državnosti ne pomagajo kaj veliko, ko pričnejo deževati smrtonosni izraelski izstrelki.
Takšna rešitev bi utrdila ekonomsko izkoriščanje Palestink in Palestincev s strani Izraela. Slednji bi nadzoroval pretok dobrin med različnimi, ozemeljsko ločenimi deli palestinske države. S selektivno in premišljeno politiko delovnih dovoljenj za bolje plačano delo v Izraelu bi skrbno nadzoroval palestinski trg delovne sile. S sporadičnimi blokadami in stalnimi omejitvami bi močno krnil možnosti za izgradnjo javnih storitev in javne infrastrukture, ki je ključnega pomena za delovne ljudi. Ko bi se ta le izgradila, pa bi bila, sodeč po neštetih izkušnjah, označena za “komandni center teroristične organizacije” in izbrisana iz obličja Zemlje.
Ker vidimo, da je rešitev dveh držav neizvedljiva v praksi in zmotna že v osnovni teoretični predpostavki, je potrebno na mizo postaviti alternativo. Eno, večnacionalno, fedrativno, demokratično in napredno državo v Palestini. Rešitev ene države ne bi zgolj odpravila ekspanzionističnih teženj Izraela, ki potiska celotni Bližnji vzhod vse bližje vsesplošni vojni in uničenju, temveč bi bila tudi edina pravična. Institucionalno bi izničila postopke britanskih imperialnih poslanikov, ki so deželo podvrgli razkosanju, prvotne prebivalke in prebivalce pa pognali v smrt ali beg.
Rešitev ene države kot edina omogoča realno možnost za uresničitev pravice palestinskih begunk in beguncev do vrnitve na svoje domove. Mnogi izmed njih so bili namreč pregnani iz območji, ki tudi po mejah določenih leta 1947 spadajo v okvir Izraela. Zgolj ta rešitev omogoča vsaj vzpostavljanje možnosti za bolj enak ekonomski razvoj na celotnem državnem ozemlju.
Izrael je danes država z apartheidom kot svojim temeljnim elementom. Poglejmo nekaj desetletij nazaj v zgodovino in se vprašajmo kaj smo naredili z zadnjo takšno državo? Smo Južno Afriko razdelili po rasni ločnici ali smo vzpostavili eno državo, vsaj institucionalno očiščeno madežev sistemskega rasističnega zatiranja? Rešitev ene države vsaj daje možnosti za odpravo vzporednih, etnično zaznamovanih pravnih sistemov, znotraj katerih so ljudje različno obravnavani glede na svoje poreklo.
Rešitev ene države v Palestini ni povsem nova ideja. Leta 1947 jo je kot prva predlagala rajna socialistična Jugoslavija. Zanjo je pridobila tudi podporo Indije, Irana in dela palestinskega osvobodilnega gibanja. Tedanja jugoslovanska zamisel je predvidevala vzpostavitev konfederativne države z dvema sklenjenima entitetama, eno v kateri bi populacijsko prevladovali Palestinci in drugo v kateri bi bili v večini Judje. Takšna ideja je v danem trenutku predstavljala pomemben odmik od ustaljenih politik svetovnih velesil in njihovih vazalov, ki so na papirju zagovarjali delitev, ki pa je na terenu pomenila popolno prevlado Izraela in množične zločine nad Palestinkami in Palestinci.
Sedeminsedemdeset let kasneje je skrajni čas, da rešitev ene države znova vrnemo v okvir naprednih bojev za svobodno Palestino in v središče razprav o rešitvi palestinskega vprašanja ter o zagotavljanju miru na Bližnjem vzhodu. Iluzorno in neumno bi bilo pričakovati, da bodo za to poskrbeli posebni odposlanci držav imperialističnega centra ali pa njihovi diplomatski kolegi iz zalivskih avtokratskih monarhij. Njihov osnovni smoter namreč ni zagotavljanje miru, kaj šele iskanje pravične rešitve za vprašanje Palestine. Gre jim za vzdrževanje obstoječega stanja, v katerem Izrael deluje kot osrednji nadzorni organ ZDA v regiji in s tem znatno prispeva k udejanjanju interesov kolektivnega imperializma.
Iniciativo morajo na tem področju prevzeti palestinska osvobodilna gibanja in napredne družbene sile po svetu, ki si prizadevajo za svobodno Palestino. Prav nedavni vnovični razmah slednjih lahko ponudi dobro odskočno desko za plasiranje rešitve ene države med širše ljudske množice. Njihovo delovanje, od uspešne blokade natovarjanja orožja za genocid s strani pristaniških delavcev v Pireju, preko splošne stavke v podporo Palestini v Španiji, do množičnih izrazov solidarnosti s palestinskim osvobodilnim bojem na nogometnih tribunah širom sveta, postopoma, počasi, a vendar vztrajno duši izraelski vojaški stroj in njegove politične predstavnike.
Izrael bo najverjetneje v svojem genocidnem pohodu pobil še na tisoče, desetisoče Palestink in Palestincev, toda “vojno” je v očeh večine ljudi sveta že izgubil. Zmagovalna vojska namreč ne slavi evforičnih zmag v bitkah z nedolžnimi otroci v inkubatorjih, niti se ne hvali s številom uničenih šol in vrtcev.
Velik delež ljudi danes (intuitivno) razume, da zaključku izraelskega genocida v Palestini ne more slediti povratek v staro normalnost. Ta “normalnost” je namreč prepredena s politikami in praksami rasističnega izključevanja, sistemske diskriminacije, brutalnega nasilja, preganjanja in izkoriščanja. Del te normalnosti so tudi brezplodne debate o rešitvi dveh držav. Prav bi bilo, da bi tudi njih zavrgli in se usmerili k boljši in pravičnejši rešitvi problema, eni državi, večih ljudstev in enakih pravic – od reke do morja.
Gregor Kašman, sociolog in zgodovinar
Članek je bil objavljen v Delovi Sobotni prilogi dne 14. 12. 2024. Povezava do članka: https://www.delo.si/sobotna-priloga/palestina-resitev-ene-drzave
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega