V Srbiji od začetka novembra potekajo množični protesti, stavke in blokade številnih izobraževalnih institucij. Neposreden povod zanje je smrt petnajstih ljudi, na katere se je 1. novembra zrušil nadstrešek nedavno obnovljene železniške postaje v Novem Sadu.
Toda vzroki za masovno nezadovoljstvo, ki vse bolj prevzema obliko nekakšne nekoordinirane ljudske vstaje so mnogo širši in globlji. Življenjski standard delovnih ljudi v Srbiji pada, cene osnovnih življenjskih potrebščin letijo v nebo. Režim Aleksandra Vučića se na to odziva s ciničnimi piar akcijami, v katerih se predsednik hvali za koliko odstotkov so uspeli znižati ceno pariške salame.
Znatno je k ljudskemu vrenju pridodalo tudi vztrajanje srbskih oblasti pri izvedbi projekta Jadar. Gre za načrt, po katerem bi multinacionalka Rio Tinto na zahodu Srbije, natančneje v dolini reke Jadar, vzpostavila enega največjih rudnikov za izkopavanje litija na svetu. Načrtu zaradi negativnih okoljskih vplivov nasprotujejo okoljske organizacije, lokalno prebivalstvo in večinski del populacije v Srbiji. Kljub nenehni propagandi, ki jo v podporo projektu vodijo srbske oblasti, ambasade držav imperialističnega centra in predstavniki organizacij kapitala, projektu sodeč po zadnjih raziskavah javnega mnenja nasprotuje več kot 60 % ljudi. Med mladimi se delež tistih, ki nasprotujejo izgradnji rudnika, giblje celo okoli 80 %.
Olje na ogenj temu spontanemu, vendar izredno množičnemu izrazu nezadovoljstva z režimom, ki je na oblasti od leta 2012, so prilile tudi nedavne reakcije vladajočih na proteste in blokade. Te segajo od medijskih manipulacij s številom ljudi na ulicah, preko groženj ljudem, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, do napadov zamaskiranih pripadnikov varnostnih služb in narko kartelov na protestnice ter protestnike.
Omenjene taktike (za zdaj) niso uspele zlomiti volje ljudi na ulicah. Trenutno so v Srbiji blokirane vse državne fakultete, ki sodijo v okvir Univerze v Beogradu in Univerze v Novem Sadu. Skupno število fakultet, kjer poteka blokada raste in je pred dnevi preseglo številko 60. Študentke in študente je materialno in s svojo prisotnostjo podprl tudi velik del pedagoških delavk in delavcev na fakultetah. V nedeljo je v Beogradu potekal največji protest po 5. oktobru 2000. Na njem se je po podatkih “Arhiva javnih skupova” zbralo okoli 100.000 ljudi. Duh upora se vse bolj preliva tudi v druge sfere družbenega življenja. Poteka stavka delavk in delavcev v šolstvu, kmetje blokirajo nekatere regionalne ceste, tudi na tekmah Vučiću ljube Crvene Zvezde se zmeraj glasneje slišijo protirežimski napevi.
Za razliko od preteklih protestov jih tokrat (za zdaj) ne vodijo in/ali koordinirajo opozicijske stranke liberalne ali konservativne opredelitve. Prav njihova prepredenost z interesi kapitala in mednarodnih organizacij (EU, ECB), omejenost na simbolne akcije in politična podobnost z aktualnim režimom Srbske napredne stranke (SNS) je mnoge od prejšnjih uličnih demonstracij obsodila na neuspeh.
Zahteve ljudi, ki te dni polnijo trge, ulice in predavalnice so jasne. Zahtevajo objavo celotne dokumentacije v zvezi z rekonstrukcijo železniške postaje v Novem Sadu, zaustavitev vseh kazenskih postopkov proti protestnikom, sprožitev postopkov proti tistim, ki so med blokadami fizično napadli protestnike ter povečanje sredstev, ki jih država namenja za javne univerze za 20 %. Mnogi od njih se zavedajo, da izpolnitev zahtev sama po sebi ne bo prinesla rešitve sedanje družbene-ekonomske krize v Srbiji. Riba namreč smrdi pri glavi. To danes pooseblja Vučić, že jutri bi jo lahko kakšen drug opozicijski voditelj. Problemi v Srbiji so sistemske narave in zahtevajo radikalne rešitve v smeri zadovoljevanja družbenih potreb.
Foto: Vesna Lalić in Peter Žiberna
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega