Zahvalili bi se radi našemu prijatelju Luigiju Mangionu, ki nam je 4. decembra med šesto uro zjutraj in šesto uro zvečer pomagal vlagati rdečo peso v Mariboru. Za tem smo se sprehodili po Lentu in klepetali o tem, kako še nihče od nas ni bil v New Yorku.
…
Če damo šalo na stran, kako naj razumemo njegova dejanja? Ali je neverjetno privlačen junak delavskega razreda, ki je zanetil iskro revolucije ali skrajno desni morilec, ki je ljubljenec interneta zgolj zato, ker rasistična in patriarhalna ameriška družba belim moškim gleda skozi prste za njihova dejanja?
Nobena od teh pozicij ne pije vode. O njegovih motivih ni veliko znanega, se pa zdi, da izhajajo iz frustracije nad ameriško zdravstveno, predvsem pa zavarovalniško industrijo. To upravičeno čuti vedno več Američanov, kot priča množična podpora, ki jo Luigi dobiva na spletu. UnitedHealthcare, zasebna zavarovalnica katere direktorja je ustrelil, je bila že od devetdesetih del lobističnih skupin proti javnemu zdravstvu v ZDA, pri čemer je z vsakim letom več denarja podelila obema velikima strankama. Ob tem z vsakim letom beleži rekordne dobičke. To je mogoče le na podlagi zavarovalniškega modela, ki postavlja profit pred dejanske potrebe ljudi.
Vodstvo UnitedHealthcare to dobro razume, saj je podjetje znano po zavračanju prošenj za povračilo stroškov, ki je dvakratnik povprečja v zavarovalniški industriji. Poleg tega se poslužuje še mnogih ostalih »spornih« praks, ki so iz gledišča kapitalistične norosti spretne podjetniške poteze. To nedvomno botruje padcu življenjske dobe, ki je opazna v ZDA v zadnjih letih.
Seveda to podjetje ni izjema, v to je prisiljeno zaradi konkurence, ki med zasebnimi podjetji vlada na kapitalističnem trgu – problem je torej sistemski in ne individualen. Ne vemo v kolikšni meri se je tega zavedal tudi Luigi Mangione, kolikor je znano ni imel jasno razdelanih političnih pogledov in je do neke mere spontano prišel do zavedanja, da zavarovalniška podjetja parazitirajo in se redijo na truplih in boleznih ameriških delavcev. Spontanost njegovih pogledov se kaže tudi v strategiji, ki se je je poslužil – individualen uboj direktorja. Ta sam po sebi ne bo prinesel širših sprememb, kljub manjšim koncesijam, ki jih zavarovalniška podjetja dajejo svojim strankam.
Ta uboj je sicer direkten napad na predstavnika kapitala, zaradi česar je prepoznan kot umor. Po drugi strani pa 68.000 Američanov, ki vsako leto umrejo zaradi zavrnjenih prošenj za zdravljenje s katerimi direktorji, kot je Brian Thompson bogatijo, ne obravnavajo na enak način. Nasprotno, takšni direktorji so slavljeni kot dobri podjetniki, njihove žrtve, katerih res ne streljajo lastnoročno, pa so pozabljene. Vendar z vsako zavrnjeno prošnjo za zdravljenje pride trpljenje, bolečina in v nekaterih primerih tudi smrt, ki bi se jo dalo preprečiti. Gre za družben umor, za katerega krivci ne odgovarjajo.
Poveden je odziv buržoaznih medijev in države. Prvi Luigija predstavljajo kot hladnokrvnega morilca in slavijo ubitega Briana Thompsona, medtem ko so ga sodišča razglasila za terorista in mu grozi dosmrtni zapor. Zvezna država New York prav tako razmišlja o vzpostavitvi posebne klicne številke za direktorje, ki se počutijo ogrožene, zasebna podjetja, ki že tako ali tako trošijo ogromne količine za zaščito svojih direktorjev, pa bodo te izdatke verjetno še povečala. Ta odziv je prav nasproten odzivom po strelskih pohodih po ameriških šolah, katerim ne sledijo prav nobene spremembe. To jasno kaže na prioritete kapitalističnim interesom podrejenih politikov in medijev.
Luigi Mangione je prerasel samega sebe in na nek način postal simbol frustracije nad zavarovalniškimi in zdravstvenimi podjetji v ZDA, in za trenutek morda res zbudil iskro razredne zavesti med ameriškimi delavci. Vendar se je treba zavedati, da osamljena skrajna dejanja, kot je njegovo, ne bodo prinesla korenitih družbenih sprememb. Te lahko prinese le dobro organizirano in množično delavsko gibanje, ki bo lahko iz zasebnih rok iztrgalo podjetja in jih demokratično reorganiziralo na način, da bodo služila dejanskim potrebam delavskih množic. To je naloga, ki leži pred naprednimi socialističnimi silami pri nas in po svetu.
+ Ni komentarjev
Dodaj svojega